Andraž Šporar bi rad zablestel v svoji Ljubljani

Vedno je tako, da so nekateri reprezentančni nogometaši pod posebnim drobnogledom. Tudi Andraž Šporar, dolgoletni član napada naše izbrane vrste, je med njimi.

Kot Ljubljančan in ljubljenec nogometnega občinstva v slovenski metropoli je v Stožicah vedno zelo čustven, o izjemnem adrenalinu ob polnih tribunah zanj na tem prizorišču nikdar ni dvomov. Zdaj mu ob odsotnosti poškodovanega Benjamina Šeška pripada vloga naše udarne devetke. Tako bo na sobotni večer na tekmi s Kosovom in predvidoma še tri dni pozneje v Stockholmu.

Že dolgo je med udarnimi reprezentanti. FOTO: Uroš Hočevar

Priljubljeni Špoki ima pri 31 letih že zelo pisano nogometno pot. Tako na klubski sceni kot tudi reprezentančni. Bil je med tistimi slovenskimi junaki, ki so pred dobrim letom branili reprezentančne barve na nepozabnem euru v Nemčiji, z različnimi kvalifikacijskimi izzivi se je soočal že večkrat, zdaj je pred njim najnovejši, v katerem Slovenija lovi točke v Ljubljani in Stockholmu in s tem 2. mesto v skupini, ki ji še ohranja sanje o nastopu na tretjem mundialu doslej. Nazadnje je bila med svetovno nogometno smetano pred poldrugim desetletjem v Južni Afriki in takrat bila na pragu tistega, kar je dosegla na omenjenem euru 2024 – uvrstila se je v prestižni izločilni del tekmovanja.

Toda lanska Nemčija ostaja zapisana v Andraževi nogometni biografiji, zdaj je pred njim in soigralci nova naloga. »Vedno je lepo priti v reprezentanco. Dvakrat sem manjkal zaradi poškodbe, zdaj pa sem zdrav, dosegam gole in se veselim obeh tekem,« je dejal ob prihodu v tradicionalni bazni tabor naših nogometnih reprezentanc na Brdu. Kar zadeva osebno tekmovalno pripravljenost, je bila pri njem dejansko opazna dobra volja. Tokrat je namreč njegova zgodba res povsem drugačna kot pred časom, ko je pri klubu, denimo Panathinaikosu v Atenah, moral potrpežljivo čakati na svojo priložnost.

V Bratislavi kot doma

V to sezono je vstopil pri turškem klubu Alanyaspor, nato je kmalu sledila vrnitev v okolje, v katerem se je zunaj slovenskih mejá najbolje počutil – Slovan iz Bratislave. Kdor je kdaj občutil njegovo priljubljenost na tribunah štadiona največjega športnega kluba na Slovaškem, si zlahka predstavlja, kako ga je sprostila vrnitev k moštvu, pri katerem je nekoč neusmiljeno zabijal gole. Na 78 tekmah je pri Slovanu med letoma 2018 in 2020 zabil 60 golov, jim dodal 17 podaj in bil tudi nogometaš leta v deželi pod Tatrami. In čeprav Slovanu prav v zadnjih dneh ni šlo vse po načrtih – navijače je bolel predvsem spodrsljaj proti malo znani zasedbi iz Kuopia na Finskem v konferenčni ligi z 1:3 –, je prav Slovenec eden redkih, nad katerim niso stresli jeze. Ne nazadnje je po vrnitvi z evropskega severa bil osrednji akter tesne zmage njegovega moštva proti Komarnu v domačem prvenstvu s 3:2; pri prvem golu je bil podajalec, pri drugem in tretjem pa strelec.

Na Slovaškem se počuti imenitno. FOTO: Slovan Bratislava

»V Bratislavi spet uživam. Šest let sem starejši v primerjavi z obdobjem, ko sem tu igral nazadnje, v tem vmesnem času sem si nabral kopico izkušenj. Pri Sportingu in Panathinaikosu resda nisem zabil toliko golov kot pri Slovanu, toda to sta velika kluba, pritisk javnosti je pri obeh izjemen, igranje v takšnem okolju mi je dobro delo,« je poudaril ob vrnitvi na Slovaško in dodal, da je zanj spet vse skupaj lažje, ker pozna okolje in obenem tudi obvlada slovaščino.

Spet je sproščen, kar je za vrhunskega športnika še kako pomembno. In s takšno pozitivno energijo se loteva v teh dneh svojih nalog na sončnem Brdu pri Kranju, kjer idilični mir v sončnih žarkih ob vznožju Storžiča ponuja imenitno odskočno desko za sobotni preizkus s Kosovom v Stožicah. Tam bo Šporar brez reprezentančnega soigralca v napadu Šeška. »Beni je res vrhunski, ampak ne igra sam. Njega verjetno ne bo, zato bomo morali mi prevzeti odgovornost. Zagotovo ga bomo pogrešali, toda nogomet je ekipni šport in mi, ki bomo na terenu, bomo morali narediti vse, da se bomo veselili,« si je povsem na jasnem naš reprezentančni adut.