Balažić hrabro kljubuje
 diabetesu in tekmecem

Jure Balažić je najstarejši med našimi reprezentanti, 35 let bo dopolnil 12. septembra, ko bo Slovenija, vsaj upamo, igrala tekmo osmine finala na EP v Franciji. Kljub številnim tekmam in treningom Jure ni nič manj zagret, ambiciozen in željan je dobrega rezultata in dokazovanja. Novomeščan je bil še kako vesel minulo soboto, ko se je na Planini v Kranju zbralo veliko navijačev in podpornikov reprezentance. »Vesel sem, ker vidim, da nam stojijo ob strani,« začne pogovor Balažić.

Brez teka ne gre

Za njim je uspešna sezona v Turčiji, igral je za Istanbul, potem si je privoščil konkreten oddih. Tudi zato je bil prvi teden reprezentančnih priprav zanj naporen. »Oddelal sem vse kot drugi, preostali čas pa namenil počitku,« je Bala namenil nekaj besed uvodnemu tednu priprav v Kranjski Gori. V prvem planu je bila Zdovčeva fizika pod taktirko kondicijskega trenerja Tomaža Brinca. »Če ne moreš teči, tudi ne boš mogel dobro igrati,« je Balažiću jasno, da brez fizične priprave ne bodo konkurenčni. Niti on ni navdušen, ker je reprezentanca oslabljena, a nikogar ne obsoja ali graja, ne ukvarja se s špekulacijami, kaj bi bilo, če bi bilo. »Z vsakim igralcem, ki je prišel, smo boljši. Prve dni ni bilo prave menjave, zdaj nam je tudi pod košem lažje, saj so z nami Miha Zupan, Uroš Slokar in Alen Omić,« pohvali bistveno boljše stanje pod košem, kjer sta bila prvi teden sama z Žigo Dimcem. Kaj lahko ta reprezentanca naredi na evropskem prvenstvu, Jure noče ugibati. »Zreli smo za presenečenje. Vem, da bomo igrali dobro, predvsem pa zdaj potrebujemo tekme (prva že nocoj v Kidričevem; op. a.), tudi zato, da si izborimo mesto v ekipi,« ga ne zapušča optimizem. Vendar ve, da bo trajalo, da izpolnijo Zdovčeve zahteve. »Treba bo upoštevati pravila, vse pa bo temeljilo na obrambi,« Jure ne odkriva tople vode.

Lažje brez Džikića

Zdovca Balažić pozna že nekaj časa. Tudi zato ni bil presenečen, da je selektor tako hladnokrvno in mirno prenesel vse odpovedi. No ja, skoraj vse – Aleksej Nikolič mu je malce načel ego in ga razjezil. »Jure je tak tip človeka. Ne obremenjuje se s stvarmi, na katere ne more vplivati. Bo pa zaradi teh odpovedi pritisk morda nekaj manjši,« pravi o selektorju in zdaj tudi svojem novem šefu v turškem Gaziantepu. Balažić je šel v Turčijo leta 2012, igral je za Erdemir, Tofas in Istanbul. Turke je »kupil« s svojo osebnostjo, racionalnostjo in pragmatičnostjo v igri. Nagradil ga je kar selektor Zdovc, ki je iskal ravno takšen tip igralca. Bala je upravičeno ponosen, da je prepričal selektorja, in se tudi trudi v reprezentanci. Balažić je slišal, da je Makedonija ostala brez selektorja Aleksandra Džikića, s katerim je leta 2011 v dresu Krke postal prvak evropskega pokala eurochallenge. »Džile je odličen trener, vse nas dobro pozna, zato je njegovo predčasno slovo od Makedoncev dobra novica oz. plus za nas,« Bala ne skriva upanja, da nas bodo Makedonci težje proučili, ker ne bo Džikića.

Borec in pol

Balažić se že vrsto let bori ne le s tekmeci pod košem, ampak tudi z diabetesom. »Borimo se, ne dam se!« v smehu pristavi in prizna, da mu kdaj povsem pade sladkor. »Takrat sem precej ubogi, a sem se že zverziral. Vem, kaj moram storiti,« še doda Bala, verjetno tudi novi kapetan slovenske reprezentance. Ob priimku Balažić so se vrsto let kresala mnenja, ali se pravilno piše Balažić ali Balažič. »Vsi moji sorodniki so iz Prekmurja in se pišejo Balazic. Ker pa je bil moj ded oficir v JLA, je dobil še dodatek in od takrat se v naši družini pišemo Balažić,« je dilemo rešil kar Jure sam.