Bejzbol je res čudovit šport, a pri nas ne znajo z mediji

LJUBLJANA – »Meni je bejzbol prinesel veliko. Igral sem ga amatersko, poklicno, v povezavi z njim delam z otroki, to počnem ljubiteljsko in pri tem uživam. Vprašanje pa je, s kakšnimi ambicijami gredo v to zgodbo drugi ljudje. Če gredo zato, da bodo zaslužili, je to propad, če gredo zato, da bodo naredili nekaj dobrega najprej sebi in potem še drugim, pa je to v redu. To je tisto, kar je v športu najbolj pomembno,» je pripoved začel Vojko Korošec, slovenska bejzbolska legenda in še veliko več. V nadaljevanju je natrosil goro zanimivosti, začnimo pa pri vznožju, kako se je začelo s to ameriško športno igro. »Bil sem atlet pri Olimpiji, najprej stometraš, vadil sem tudi met kladiva, nato sem se spravil v deseteroboj. Moj zdaj pokojni trener Marjan Skušek mi je namignil, da sem vrhunski potencial. Za uvod sem zbral 5500 točk, kar je bilo zelo dobro. A nato sem dobil vnetje slepiča, šel sem na operacijo. Nato sem imel težave še s hrbtom, in deseteroboju sem se moral odpovedati,« je spomine načel športni univerzalnež, ki je denimo na svetovnem veteranskem prvenstvu v metu kladiva zasedel celo 6. mesto. »Po atletski karieri sem kot gostinec delal v hotelu Ilirija in prišli so fantje iz bejzbolskega kluba Zajčki. V zimskem vrtu so me spraševali, ali bi se preizkusil v bejzbolu. V lokalu smo našli žogico, od mize smo odvili nogo, nato pa sem žogico udaril tako močno, da so v zrak odleteli tudi zadeti kozarci. Prišel sem na trening Zajčkov in ta šport me je navdušil. Moj oče pa je bil iz Trsta, vzpostavil sem zveze z Italijo. Prišel sem v ekipo San Marina, nato sem bil v ZDA, vsa zgodba se je počasi zapeljala,« je pristavil tudi nekdanji bejzbolist Golovca in italijanskega Staranzana.

V Planici je denimo ustanovil klub Rateški medvedi, tam je prirejal tudi tabore. Ameriška izkušnja pa je bila nekaj posebnega. »Ko sem bil s San Marinom na pripravah na Floridi, je bilo to zame veliko priznanje kot športniku, po drugi strani pa največje veselje, da sem lahko videl tudi nekaj takšnega. V Fort Lauderdalu smo vadili dva meseca, igrali smo z moštvi iz poklicne lige Major League Baseball, ki so bila tam na spomladanskem treningu, Oriolesi, Astrosi, Yankeeji. Nekateri smo dobili ponudbe, da bi vadili pri mladih ekipah klubov iz MLB in igrali zanje, a sem na stvari gledal drugače. Povsem pošteno, če računaš, da je v MLB 164 klubskih tekem na sezono. Potem je treba biti stvaren tudi pri ambicijah biti igralec MLB. Imel sem ženo in dva otroka, tudi hotel v Planici, igranje v ameriški poklicni ligi je bila velika odločitev. Vrnil sem se v Evropo, dobil angažma v Italiji, kar mi je bilo seveda zaradi družine bližje, drugače bi ostal v ZDA. Nikoli pa nisem pogrešal tega, da bi lahko igral v največji ligi na svetu. Odločil sem se najbolje v življenju in mi še danes ni žal. Sem pa ta poklicni bejzbol okusil in je res noro,« pove Vojko Korošec, ki ga je vabil klub Houston Astros. »To zgodbo sem dal skozi, videl sem, kako sploh je, hvala bogu tudi zaslužil. Danes me vsi sprašujejo, koliko. Če je denimo Goran Dragić v ZDA dobil sto milijonov dolarjev, mu jih je treba privoščiti, saj si jih je tudi zaslužil.«

Cilj so bile OI 2020

Vojko Korošec je bil jugoslovanski in slovenski reprezentant, tudi selektor izbrane bejzbolske vrste izpod Triglava, zdaj te funkcije, v njej je bil zelo uspešen, ne opravlja več. Po večletnem sprehajanju iz skupine C evropskega prvenstva v B in obratno se novemu selektorju Andreju Bizjaku z izbrano vrsto na letošnjem EP v Sloveniji ni uspelo znova uvrstiti v skupino B. »Po eni strani mi je zaradi tega hudo, še posebno zdaj, ko je bejzbol spet olimpijski šport. Imeli smo idealno priložnost, da bi igrali razred višje, v moštvo bi vpoklicali nekaj naših izseljencev, ki so v ZDA, tam imamo tudi enega najboljših igralcev MLB, metalca Luka Hochevarja iz Kansas City Royalsov. Lahko ga štejemo za večjo legendo, kot so tam naši košarkarji. Hochevar je tudi na plačilnem seznamu strahotno visoko. V ZDA je denimo kar pet naših rojakov s priimkom Korošec, ki bejzbol igrajo v drugi najmočnejši ligi. Dinastija Korošec bi lahko slovenski reprezentanci zelo pomagala na EP skupine B, potem v A. Tudi načrt nekdanjega predsednika Zveze za baseball in softball Slovenije Borisa Vehovca je bil, da bi se iz skupine C prebili v B, nato pa počasi vključili vse ameriške Slovence. Z njimi bi se poskušali uvrstiti v skupino A in si nato prek nje zagotoviti kvalifikacije za uvrstitev na olimpijske igre leta 2020 v Tokiu. A zdaj je načrt časovno zamaknjen, naslednje leto reprezentanca denimo nima nobenega tekmovanja. Vsekakor pa je bil ta načrt zelo dober,« pove nekdanji selektor.

Kako slovenski Korošec ocenjuje splošno stanje bejzbola v Sloveniji? »Namesto da bi se nenehno vzpenjal, zaradi nekaterih posameznikov vegetira. Menim, da se bo s projektom Šolske košarkarske lige (Vojko Korošec je direktor ŠKL, op. p.), imenovanim T-Ball, to stanje z leti normaliziralo. V Sloveniji je osem klubov za bejzbol, za resno zgodbo pa mora biti pokrita celotna Slovenija. Zunaj Ljubljane pa ni klubov. Če zveza strateško tega ne zna oziroma ni mogla podelati niti medijsko, je stvar obsojena na tisto, kar imamo danes. Tisti, ki zna izkoristiti medije, je kralj. Kakovost igralcev je izjemna, s temi dvajsetimi lahko reprezentanca enakopravno igra v skupini B evropskega prvenstva, med najboljšimi dvanajstimi evropskimi izbranimi vrstami. Naša osnovna napaka pa je, da mora nekdo nekaj, kar sam dobrega vem, za menoj uničiti ter isto zgraditi za nazaj. Tako izgubljamo leta in leta,» pove Vojko. Na nedavni izredni skupščini so denimo odstavili predsednika Zveze za baseball in softball Slovenije Borisa Vehovca. »Zveza se je odločila za novo vizijo. Nekdanji predsednik je pri bejzbolu res s srcem. V mandatu je delal tudi napake, a tisto, kar je rekel, je tudi storil. Že tri leta je direktor reprezentanc Američan Vincent Colasuonno, to je uredil Vehovec. Iz evropske in svetovne zveze je pridobil denar za to, da smo dobili Colasuonna. A ga zveza in klubi niso prav izrabili. Vehovec je finančno omogočil reprezentančne priprave, pred tem so jih morali igralci sami plačevati. Vehovcu so očitali, da ni komunikativen, a vsak ima svojo filozofijo, svoj način dela. Če bi mi vsi najprej pogledali vase in videli, kje so naše napake, in jih ne očitali nekomu drugemu, potem bi se stvari morebiti zapeljale drugače. Denimo še to, Bor Starc je eden izmed petdesetih najboljših mladih igralcev v Evropi. Največja žalost pa je, da je postal italijanski državljan. Kot Slovenec je izrabil priložnost, ki mu je bila ponujena, za italijansko reprezentanco je lani igral na svetovnem prvenstvu na Japonskem,« je bil kritičen Korošec.

Milijon dolarjev

Pa še nekaj o zavodu ŠKL in novih projektih. »Ko sem leta 1995 postavil osnove Šolske košarkarske lige, sem izhajal iz vizije, da je treba otrokom in mladim šport pokazati v drugi luči. Dvajset let sem razmišljal, kako jim predstaviti čudoviti šport bejzbol. Zdaj mi je uspelo, novi projekt po šolah ima ime ŠKL T-Ball, spremenili smo pravila, odpravili rokavice in dali otrokom možnost, da ga igrajo vsi, tudi dekleta. Polega tega so učitelji razrednega pouka dobili športno igro, ki je preprosta, varna, vsi pa jo tudi razumejo. Skoraj 30.000 otrok smo navdušili nad novo igro in igrajo jo na marsikateri šoli, zanje je ta predstavitev povsem brezplačna, opremo namreč prispevamo na ŠKL. Jaz od tega nimam nič, stroške, ki nastajajo, mi pokrivajo lastni pokrovitelji. Tega ne delam zato, da bi zaslužil. Je pa T-Ball, zdaj ga poskušamo tudi prodati svetovni zvezi, da bi morebiti ves svet uporabljal naš projekt, osnova za udejstvovanje z bejzbolom, o njem smo denimo za otroke pripravili tudi strip. Izrabiti pa ga morajo klubi,« je menil bejzbolska legenda. Pa gremo še naprej. »Maja bomo s ŠKL iskali najhitrejšega metalca žogice v Sloveniji. Pripravljen imamo kamion s prikolico, s katerim bomo obiskali deset mest v Sloveniji, nagrada za najboljšega pa bo možnost pogodbe za milijon dolarjev v Major League Baseball. Če bo kdo žogico vrgel s hitrostjo približno 95 milj na uro, ga nimam težav spraviti v MLB ali v tabor v tujini. Nagrada za najhitrejšega Slovenca pa bo tudi avtomobil. S ŠKL sem v 22 letih zbral skoraj sedem milijonov evrov, da smo projekte lahko pripravili in financirali in, da se razumemo, jih tudi veselo porabili,« je obširno pripoved sklenil Vojko Korošec.