Boli me, ker pometajo z nordijsko kombinacijo

Nordijska kombinacija, se pravi kombinacija smučarskih skokov in tekov, je kot črni labod v našem belem smučarskem športu. To lahko potrdi Roman Perko, mladinski svetovni prvak iz leta 1997 v Calgaryju in le štirinajst dni zatem z devetnajstimi leti 5. na članskem svetovnem prvenstvu v Trondheimu. »Na tekmovanji sem šel brez obremenitve, vedel sem, da sem dobro pripravljen. Deloval sem po načelu pokaži, kaj znaš, če se ne obremenjuješ, pa rezultat pride sam po sebi,» omenja Roman Perko. Na čelu reprezentance je bil Peter Jošt, eden od tistih, ki je nordijsko kombinacijo v Sloveniji pripeljal na visoko raven. Ne sme se pozabiti, je dodal naš nekdanji as, še na nekatere ljudi, od Iva Konca, z njim je veliko posamično delal, do Mateja Oblaka, ta je pozneje prešel v biatlon. »Bili smo na slabem glede opreme, sploh tekaške. Skakalna oprema je bila v redu, tekaška je bila različica smuči, kot jih je lahko vsak rekreativec kupil v običajni športni trgovini. A Matej Oblak se je spoznal na maže in je iz smuči izvlekel maksimum. Vsaj približno so bile konkurenčne drugim. Tisto, kar smo Slovenci postorili v kombinaciji in tudi s takšno podporo, kot smo jo imeli in je še danes, je bil čudež. Z nekonkurenčno opremo smo morali biti telesno toliko bolje pripravljeni, da smo se lahko sploh kosali z drugimi,« je Roman Perko zanimivo uvedel uro pogovora o slovenski nordijski kombinaciji.

Tržičan je 1998. nastopil na olimpijskih igrah v Naganu in osvojil 41. mesto. »Takrat se je že začela zgodba, ki se v naši kombinaciji vseskozi ponavlja. V mladinskih kategorijah se kaže napredek, ko pa se vstopi v člansko, se vodstvo panoge preprosto izgubi. Zadeve ne zna več peljati naprej, pri meni se je to začelo v letu olimpijskih iger. Ne gre mi v glavo, da pravijo, da se na napakah učimo. A ne moreš desetkrat pasti na enem izpitu. To se je dogajalo pri meni, Andreju Jezeršku, Mitji Oraniču in zdaj pri Marjanu Jelenku. Vseskozi je ena in ista zgodba, torej škriplje v vodstvu panoge. To je sklop ljudi, ki nobenega ne pusti zraven. Leta 2002, ko sem prenehal tekmovati, me nihče ni povabil v panogo. Pridobil sem trenerske licence, tega nisem delal, da bi imel papirje v predalu. Tekmovalcem bi lahko pomagal kot trener in z bioraztezno terapijo, dejavnostjo, ki jo opravljam zdaj, a zame ni bilo nobenega posluha. Obstajal je krog trenerjev, ki vanj ni pustil nikogar. Še danes so prisotni isti trenerji,« je bil odkrito kritičen naš najboljši nordijski kombinatorec vseh časov. Lani ga je vabil Igor Jelen, reprezentančni vodja in glavni trener. »A pod takšnimi pogoji ne morem sodelovati, pridružiti bi se moral že po koncu kariere, da bi se kalil in trenersko napredoval. Če človeka odrinejo proč, izgubi veselje, da bi se še naprej udejanjal s tem. Dve leti sem imel kadete, a so me, čeprav smo dobro delali, spet hitro odpikali,« je omenil.

Ni še stal na smučeh

Padajoča krivulja Romana Perka na športni poti se je začela tudi z odhodom nekaterih posameznikov iz reprezentance, že omenjenih Iva Konca in Mateja Oblaka. »Če si hotel biti v reprezentanci, si moral biti pod vodstvom Petra Jošta. A če nekomu ne zaupaš več, tako kot je treba, ni več sproščenosti. Znotraj ekipe se nisem počutil dobro, ni bilo več tako kot včasih. Dve leti sem le klubsko skakal, nato so me vrnili v reprezentanco. A na tekmi evropskega pokala sem bil v preizkušnji s skupinskim tekaškim startom boljši od Andreja Jezerška, ta je denimo na olimpijskih igrah leta 2002 v Salt Lake Cityju na posamični tekmi osvojil 13., v sprintu pa 12. mesto, in nato je bilo spet vse narobe. Zato ker sem bil le po pol leta treninga boljši od nekoga, ki ga je vadil Jošt. Videl sem, da to ne pelje nikamor, jeseni 2002 sem definitivno prenehal, vsega sem imel zadosti,» je nadaljeval Roman Perko, ki je v Tržiču seveda začel kot smučar skakalec, kot mladinec je bil drugi na državnem prvenstvu. »Imel sem dobre predispozicije za tek, prišel sem v reprezentanco, a še nikoli nisem stal na tekaških smučeh. Imel sem srečo, da je prenehal tekmovati Matej Kordež, v kombinacijo je prišel za trenerja. Že takoj na začetku me je naučil prave tekaške tehnike, zelo hitro sem se učil. Rezultati so bili hitro vidni, do leta 1997 smo delali odlično, nato se je začelo podirati. Ko si star 19 let, na zadeve gledaš z enega stališča, z današnjega, ko sem star 39 let, pa se ozreš nazaj. Ko pogledam tekmo v nordijski kombinaciji ali pomislim na stare čase, mi je včasih res težko. Zaradi tega, ker vem, kako sposobni smo bili, kakšna ekipa z Jezerškom in Damjanom Vtičem je to bila. Takšna, da bi Nemce iz države velesile v nordijski kombinaciji lahko le vprašali, na katerem mestu hočejo biti. A nismo imeli pravih razmer. Tega ne bom rekel za treninge, a na splošno nismo imeli takšne podpore kot smučarski teki ali skoki. Če bi jo imeli vsaj podobno, kot je pri smučarskem teku, bi slovenska nordijska kombinacija že imela kolajne z velikih tekmovanj,« so padale besede kot sneg z neba. »Nenehno so nekakšni izgovori. Nekaj je narobe, vedno, ko so fantje stari 24, 25 let, ostane le še osamljeni jezdec, v današnjem primeru je to Marjan Jelenko. Drugi so odnehali, težko je. Jelenko nima nobene podpore, vedno je ista zgodba, torej slaba. Nihče me ne bo prepričal, da se dobro dela, če se ne. Med seboj se ruvajo, vsak vrv vleče na svojo stran. Že tako smo majhni, morali bi izrabili potencial, ki ga imamo, tudi trenerski. Denimo izpostavil bi trenerja Primoža Triplata, ta je zelo dobro delal. Prej je bil skakalni trener, a se je v kombinaciji zelo angažiral. O njem sem imel nekaj pomislekov, a je bil v zadnjem obdobju gotovo najboljši trener, Jelenka je na svetovnem prvenstvu pripeljal do sedmega mesta. A Triplata je bilo treba uničiti, le zakaj? V reprezentanci so pač imeli svoje fante Velenjčani in pač ni šlo. Enkrat si je treba v nordijski kombinaciji naliti čistega vina in se vprašati: ali se bomo še šli ta šport ali naj pač rečejo, da se ga ne bomo šli več. Ne pa tako, da se delajo norca iz otrok in fantov, jih potegnejo v ta šport, ko pridejo do 20. leta, pa je zgodba končana. Vseskozi je ista zgodba, težava je v sistemu. Ni sožitja, da bi vsi vlekli v isto stran. To se najbolj odraža pri rezultatih,« je Roman Perko razgrinjal problematiko.

Dodatni strošek

Nordijska kombinacija je zahteven šport, pri skokih je potrebna eksplozivnost, pri tekih vzdržljivost. Ti dve stvari se prepletata. »Tega ne more početi vsak ali pa vsak trener vaditi. Trening mora biti simetrija med skoki in teki, da se doseže dober rezultat. Pri nas je bilo po navadi tako, da če trener ni bil dober na svojem področju, bo šel v kombinacijo. To še zdaleč ni res. Nordijska kombinacija je tako zahtevna športna panoga, da se ljudje na Smučarski zvezi Slovenije, ki odločajo o njej, sploh ne zavedajo, koliko je treba pregarati. V notranjosti me boli, ker s tem športom tako pometajo, to je zapostavljena smučarska panoga. V mojih časih nismo imeli ne maserja, ne serviserja, velikokrat sem celo do enih ponoči mazal svoje smuči. Tudi socialnega statusa mi na SZS niso rešili, imel sem status mednarodnega športnika, izpolnjene vse normative, da bi dobil službo na enem od državnih ministrstev. A nihče se ni zadosti angažiral, da bi jo dobil. Ministrstvo za šolstvo in šport mi je kot edino plačevalo delovno dobo in zavarovanje, dohodkov pa nisem dobival. Edinole Ljubo Jasnič mi je priskrbel osebnega pokrovitelja z enoletno pogodbo,« smo z zanimanjem poslušali našega nekdanjega vrhunskega zimskega športnika.

Perko je še omenil, da je nordijska kombinacija, zaradi smučarskega teka, za skakalni klub le dodatni strošek. »Imam občutek, da je nordijska kombinacija za Smučarsko zvezo Slovenije nujno zlo, da jo ima le na papirju, zato da lahko reče, da jo pač premore. Lahko da je vse povezano s kandidaturo za nordijsko svetovno prvenstvo, SZS mora biti dejavna pač v vseh disciplinah. Drugače jo bolj malo zanima. Čutim tudi, da če smo imeli rezultat ali bi ga eden od kombinatorcev naredil, da se ji je oziroma bi se ji podrl sistem. Zdaj zveza navrže, kombinatorci imate tolikšen proračun, z njim delajte, in bodite veseli, da sploh obstajate.«

Nordijskokombinatorna legenda se zdaj udejanja z bioraztezno terapijo. »Moja želja je vedno bila, tudi ko sem še tekmoval, da bi se ukvarjal s takšno zadevo. Z Ivom Koncem sva vedno dobro sodelovala, še ko je bil fizioterapevt v reprezentanci, očitno nama je bilo usojeno, da sva spet prišla skupaj. Naučil me je prijemov pri raztezanju hrbtenice, potrebnih pri težavah z njo, zdaj sodelujeva v poslovnem svetu. Bioraztezno terapijo opravljam s smrekovim mazilom, med kariero sem ga na svoji koži dobro izkusil, res je dober izdelek. V kombinaciji z raztezanjem hrbtenice je zadeva res učinkovita,« je sklenil Roman Perko in dodal, da so ljudje s terapijami zadovoljni.