Franko jeseni nabiral gobe, da je bil denar za trening

Alpski smučarji so začeli sezono. Prvi so na sneg stopili veleslalomisti, Žan Kranjec pa veliko obeta. Nihče ne bi imel nič proti, če bi šel po poti našega nekdanjega asa Jureta Franka. Danes 54-letni Primorec je leta 1984 osvojil prvo slovensko in jugoslovansko medaljo na zimskih olimpijskih igrah. S srebrom okoli vratu je postal junak, njegovo ime se je spoštljivo izrekalo od Triglava pa do Gevgelije. »To so lepi spomini. V Sarajevo sem se prvič vrnil leta 2006, 22 let po tekmi. Zdaj sem pogosto v BiH, saj smo tesno povezani s skupino otrok SOS Dječja sela. Gre za otroke, ki so med vojno ostali brez staršev. Prihajajo na obisk, mi pa k njim. Rad zahajam v Sarajevo, tudi zavoljo vse nostalgije. Seveda ne gre brez bureka, ki ga imam zelo rad, najraje mesnega z jogurtom,« z našo legendo začnemo sprehod po preteklosti.

Mišice in možgani

»Iz Solkana sem,« nas opozori, da ne bi slučajno zapisali, da je iz Nove Gorice. Oče je bil smučarski skakalec iz Kranja, ki se je priženil na Primorsko. Jure ima štiri leta starejšega brata Mladena, ki je danes rektor goriške univerze in čislan predavatelj v tujini. »Jaz sem dobil mišice, brat pa možgane,« hudomušno pripomni Jure. »Oče je iskal način, da bi bil predvsem on aktiven. Bil je zelo agilen športnik. Potreboval je nekaj, da bi zadovoljil svojo dušo. Otroci, torej midva z Mladenom, sva bila najboljši možen izgovor,« se Franko spominja športnih začetkov. Pri petih je že treniral. Smučarske skoke sta Mladen in Jure preskočila. Verjetno tudi zato, ker je oče dvakrat strašno padel in je bolečine svojim potomcem raje prihranil. Če so hoteli Primorci trenirati, so morali precej potovati, to pa ni bilo poceni. SK Gorica ni imel toliko sredstev, zato se je družina znašla po svoje. Jeseni so pridno nabirali gobe, potem pa jih prodajali v Italiji. »S tem smo si pokrili dobršen del sezone,« pove Jure, ki je hotel v maniri mlajših bratov premagovati starejšega. Oče ju je vozil na trening na smučišče Lokve nad Novo Gorico, pogosto pa tudi na Soriško planino. Da bi prihranili kak dinar, so si omislili kar lastno žičnico, t. i. motorko. »To ni bilo nič posebnega. Šlo je za motor, na katerem je bilo za 100 metrov vrvi. Bili smo neodvisni od lokalnih žičničarjev pa tudi smučarskih vozovnic nismo kupovali. Ko je oče prepričal še dva, smo na hitro dobili za 300 metrov žičnice, kar je omogočilo zgleden trening slaloma,« Jure opiše, kako je oče, trener samorastnik, pomagal pri razvoju svojih sinov. Da so na tem koncu republike delali dobro, je bilo jasno po rezultatih. Jure je bil v republiškem vrhu, Mladen tik za njim, Vojko Flajs je bil državni prvak, Snežana Ostrež pa najboljša pri cicibanih. Ko je bilo Juretu 14 let, je moral naprej. Potreboval je boljše in izkušenejše trenerje ter vadbo na različnih terenih. Postal je član SK Olimpije, obiskoval pa je gimnazijo v Škofji Loki. Bil je član prve generacije smučarskega oddelka, njegovi sošolci so bili takrat Vasja Bajc, Miran Tepeš, Jani Virk, v prvem letniku še Borut Petrič.

Mladinec delal vse

»Alpsko smučanje je bilo zelo popularno. Led je prebil Bojan Križaj, ko je postal evropski prvak. Vsi smo hoteli postati Bojan Križaj. Smučali pa nismo zato, da bi hodili na počitnice, ampak ker smo hoteli tekmovati,« se Jure spominja statusa, ki ga je imelo alpsko smučanje v 70. in 80. letih. Križaja je prvič v živo videl na pionirski tekmi v Mojstrani, potem pa sta bila kmalu skupaj v reprezentanci. Jure je bil novinec, mladinec, temu primerne pa tudi njegove naloge. »Ko si bil najmlajši, si delal vse. Pakiral smuči, prenašal kovčke. Naj bo ura šest popoldne ali tri zjutraj: ko smo razvažali tekmovalce po domovih, sem bil jaz tisti, ki je šel na kombi in zložil njihove stvari na tla. To so bili lepi časi,« se rad spomni dogodivščin v izbrani vrsti. To so bili tudi časi, ko se ni služilo s smučanjem. »Po 60 mark na mesec smo dobili od Elana, 30 pa od smučarske zveze. To je bil edini denar, ki smo ga dobili legalno,« pove Franko in spomni, da so bila do njih radodarna nekatera slovenska podjetja. Meblo iz Nove Gorice mu je po olimpijskih igrah v Sarajevu podaril spalnico. Po vsaki tekmovalni sezoni je smel prodati Elanove smuči, ki jih je uporabljal. Kariero je Franko končal zgodaj, star je bil komaj 23 let, krive pa so bile kronične težave s kolki. Prve so se pojavile že pet let prej. Stara garda zdravnikov mu je svetovala, naj pri 18 letih ne smuča več, mlajša generacija mož v belem pa je rekla, naj nadaljuje, da pa bo slej ko prej moral končati zaradi bolečin. Za pregled in diagnozo je vedel le trener Filip Gartner, šef alpincev Tone Vogrinec pa ne. Gartner je hotel obvarovati nadarjenega Franka in mu omogočiti razvoj. A le do leta 1985, ko je Franko uvidel, da ne gre več. Bolečine so bile prehude. Tudi zaradi tehnike, ki je zahtevala, da so smučarji boke in kolke v zavojih porivali navznoter. »Zlomil« se je leta 1985 na enem od treningov na ledeniku Val Senales. V močnih bolečinah se je usedel v sneg in se zjokal. Vedel je, da se na tekme svetovnega pokala ne bo več vrnil. Odločil se je, da gre v ZDA s trebuhom za kruhom, začel je tekmovati s profesionalci. Na prvi tekmi v ZDA je zmagal in zaslužil 5000 dolarjev. To je doma sprožilo različne komentarje. Eni so ga imeli za izdajalca, ki je kolke hranil za tekme med profesionalci, drugi so mu privoščili. Odhod v ZDA mu je priporočil nekdanji smukač Andy Mill, tudi bivši mož teniške dive Chris Evert. Z zmago med profesionalci (bil je tudi svetovni prvak v paralelnem veleslalomu) je hitro pritegnil pozornost številnih smučišč. V Park Cityju je hitro postal direktor smučanja, bdel pa je nad promocijo.

Cenjen in spoštovan
na Japonskem

Vmes je stkal izvrstne poslovne vezi z Japonsko, kjer je hitro postal prvi obraz Phenixa, v Azijo pa ga je povabilo tudi podjetje Kazama. »Bil sem njihov model, moja podoba in ime, znali so ga izgovoriti, sta Japonce navdušila,« pripoveduje Franko, ki je v deželi vzhajajočega sonca (so)podpisan pod marsikatero smučarsko prireditev najvišjega ranga. Japoncem je pomagal pri svetovnem prvenstvu leta 1998, potem še pri olimpijskih igrah leta 2002. V srce se jim je usedel tudi zavoljo komunikativnosti in znanja jezika, ki se ga je učil, za nameček pa je bil glavni obraz smučarske kampanje, veliki plakati z Juretovo podobo so stali po vsej državi. »Japonci so verjetno najboljši možni gostitelji. Še posebno ko si v takšni vlogi, da te oni potrebujejo. Potem zate poskrbijo kraljevsko. To sem izkusil,« se še rad spomni dogodkov iz Azije. Franko je zadnjega četrt stoletja živel med Združenimi državami in Japonsko. Pravi, da se nikjer ni zadržal več mesecev. Se pa je potem začel vračati v ZDA, natančneje v Kalifornijo v Laguna Beach, kjer si je ustvaril dom in dobro počutil. Z družino pa danes biva na Gorenjskem, kjer sta si z ženo Simono ustvarila še slovenski dom. Sta ponosna oče in mati hčerke Maye in sina Aidna, oba se ukvarjata z atletiko. Družina povezuje tudi muzikel Mama mia, nad katerim bdi prav Franko, glavna vloga pa pripada Simoni.

Bil je kandidat

V smučarskih logih Franko danes ni aktiven. Se je pa njegovo ime v zadnjih letih povezovalo s položajem predsednika olimpijskega komiteja in smučarske zveze. A dlje od namigovanj ali pobud ni prišlo. Franku ni žal, da je tako. »Ne verjamem v polovičarstvo, da bi kaj delal iz pisarne ali tako poleg. Sem človek, ki ima rad projekt trdno na uzdah. Zavedam se, da je vodenje smučarske zveze izjemno zahtevno delo. Treba je iti na teren, spremljati, kje so rezerve, biti v stiku s trenerji, tekmovalkami in tekmovalci, razmišljati, kaj narediti za mlade, za klube, kako izboljšati promocijo smučanja,« Franko navrže le nekaj nalog, s katerimi bi se moral spopasti, pri tem pa bi, to mu je jasno, zmanjkalo časa za družino. »Smučanje spremljam, a bolj ali manj le po televiziji. Če bi hotel kaj povedati, bi moral biti poleg. Sicer lahko komu naredim krivico,« se skoraj ogne komentarju trenutnega stanja v slovenskem alpskem smučanju. »Fantje in dekleta so garači. Trenerji se trudijo z nadčloveškimi napori. O tem ni nobenega dvoma. Mi je pa ostala v spominu izjava enega naših trenerjev, ki je rekel, da podporo potrebujejo, ko jim ne gre. Saj ko ti gre, je lahko trepljati. Ko pa ni rezultatov, takrat je hudo. Zato si alpinke in alpinci zaslužijo podporo,« doda Franko, ki še danes z veseljem otrokom in mladim pokaže medaljo iz Sarajeva.