Gospod v kopačkah in novi vijolični bojevnik

Prišel je, da vidno okrepi moštvo slovenskega nogometnega prvaka, ki v tej sezoni podira nove mejnike na evropski sceni. Pa ne samo to. Po ne preveč posrečeni avanturi pri poljski Legii iz Varšave, kjer ga je za dva meseca od igrišča oddaljila tudi poškodba zadnje lože, je v Mariboru naletel na dobrodošlico, ki si je športnik lahko samo želi. Lani je izgubil tudi mesto v slovenski reprezentanci, zato ima odlični branilec Marko Šuler po petih letih in pol legionarstva (še belgijski Gent in izraelski Hapoel Tel Aviv) kopico motivov, da v vijoličnem dresu krivuljo svoje kariere spet odločno zasuče navzgor. Za njim je slab mesec dni vadbe in nekaj pripravljalnih tekem pod taktirko trenerja Anteja Šimundže. »S športnega vidika je vse super. Tukaj se kar dosti trenira, precej več kot v tujini. Prav nobenih težav nimam, vse je zelo pozitivno. Večino igralcev tako in tako poznam od prej, smo prava klapa, tako da je ozračje res dobro. Je pa res, da sem se vrnil v slovensko realnost, kjer je status športnikov zares klavrn. Vse skupaj je tako močno zakomplicirano, da tega sploh ne morem primerjati s tujino, kjer je vse urejeno do potankosti, in to na zelo preprost način. Upam, da bodo končno tudi pri nas spoznali, da poklicni športniki, ki imamo kariere dolge 10 do 15 let, ne moremo biti v istem razredu z ljudmi, ki posel opravljajo 30, 40 let,« se je 30-letni Slovenjgradčan lotil obeh plati športne vrnitve v domovino.

Maribor ima dušo

A vseeno Šuler rad izpostavi predvsem dobre stvari: »Lepo je biti doma. Sicer bivam v Mariboru, a ker je dom le 60 kilometrov stran, lahko proste dneve preživim z družino in prijatelji. Ker sem bil kar dolgo na tujem, so me že kar pogrešali. Malce težje je spremembo sprejel sin Adam, ki bo spomladi dopolnil tri leta. Občasno še sprašuje po svojih prijateljih iz Varšave, a se privaja na nov dom, okolje in ljudi.« Postavni in brezkompromisni branilec iz Koroške se je s svojim značajem zlahka vključil v štajersko nogometno realnost: »Preprosto povedano, Maribor je klub z dušo. Tu res vsi živijo za nogomet, od ljudi v klubu do vseh Mariborčanov in drugih iz okolice. Normalno, da se je to zgodilo zaradi uspehov nogometašev, a se občuti, da je tukaj vse bolj strastno. To sem doživel že v dresu reprezentance, ki je tudi igrala v Ljudskem vrtu. Se kar čuti, da je tu sveta trava, kakor radi rečejo. Seveda je to še dodatni motiv za predano delo in uspešne igre. Vse seveda ni naključje, za tem sta tradicija in kakovostno delo. Naj bo Maribor zgled drugim v Sloveniji, škoda, da ni še kje drugje podobno.«

Korektno slovo od Legie

Novi poveljnik vijolične obrambe velja za gospoda v kopačkah, vselej korekten do tekmecev, navijačev in novinarjev, tudi takrat, ko so razmere napete, že alarmantne. Vselej je mirno prevzel odgovornost, tudi ko je bil na udaru kritik. Zato ne preseneča, da se je z Legio kljub ponesrečenemu sodelovanju poslovil zelo korektno. »Res si lahko pogledamo v oči in si stisnemo roke vsakič, ko se srečamo. Z nekaterimi ljudmi iz kluba sem ostal v stikih. V nogometu se pač zgodijo napake, vse ne more iti po naših željah. Zelo korektno sem se pogovoril s predsednikom in športnim direktorjem Legie. Na poglede trenerja pač nismo mogli vplivati. Nekako smo vsi nekaj izgubili v tem obdobju, a smo ostali v dobrih odnosih. Pravzaprav sem lahko zelo zadovoljen z razpletom tudi po denarni plati. Pogodbo sem imel še leto in pol, pa so mi izplačali nerealizirano leto dni,« je Šuler opisal varšavsko zgodbo. Brez dvoma bo takšen mož v vijolični slačilnici še dvignil letvico, ko gre za profesionalizem, ki ga je tako tankočutno, a hkrati strogo vzpostavil športni direktor Zlatko Zahovič.

Lepe zgodbe s štirico

Šestega februarja bo minilo leto dni od zadnje Šulerjeve tekme v dresu reprezentance; takrat je moral s kolegi priznati premoč selekciji BiH v Stožicah, ki so bile povsem v znamenju Bošnjakov. »A tako hitro je minilo? Tega pa sploh nisem vedel. Bil bi smešen ali pa neresen, kakor hočete, če bi rekel, da me pri 30 letih ne zanima igranje za reprezentanco. Ampak, saj veste, da moramo igralci govoriti na igrišču in s svojimi nastopi selektorja prisiliti, da začne razmišljati o nas. Vidim, da sta se vrnili pozitivna klima v izbrano vrsto in vera v uspeh. Ne glede na okoliščine je treba verjeti v pozitivne stvari. Prej je bilo kar precej nihanj, kar pa je po svoje razumljivo za moštvo iz tako majhne države. Če se pokaže priložnost, bom rade volje spet pomagal reprezentanci. Kmalu bodo tu prave tekme in preizkusi, da pokažem, kam zdaj spadam,« je pojasnil potencialni povratnik v Katančevo četo, ki je doslej zbral 39 nastopov v nacionalnem dresu in zabil tri gole. Pa dres s številko štiri nosi zaradi vraževerja? »Ne, nisem vraževeren. S štirico sem doživel veliko lepega, zakaj je ne bi obdržal. Tudi zdaj je bila prosta, pa sem jo vzel, kaj bi menjal. Zakaj ne bi napisali še kakšne lepe zgodbe s štirico?«