Kralj Tadej je presegel samega sebe

Tadej Pogačar le ob redkih slabih dnevih, kakršnega je imel pred tednom dni, ko je v vožnji na čas zasedel 4. mesto, razkrije, da je tudi on le iz mesa in krvi. Ko ima dober dan, pa postane kolesar z drugega planeta. Lani si je v Zürichu prvi naslov svetovnega prvaka prikolesaril po napadu 101 kilometer pred koncem dirke, za drugo zaporedno mavrično majico pa je v Ruandi presegel samega sebe – zmagi naproti se je izstrelil 105 kilometrov pred ciljem.

Slovenski navijači so včeraj ob 9.45 pričakali veličasten prizor, na čelo karavane svetovnega prvenstva se je postavila deveterica v zelenih dresih. Branilec naslova Pogačar, od njem pa Primož Roglič, Matej Mohorič, Matevž Govekar, Domen Novak, Luka Mezgec, Gal Glivar, Jaka Primožič in Matic Žumer.

Pod vodstvom selektorja Uroša Murna so vsi prispevali delček v veličastnem mozaiku, ki ga je dokončal velemojster Pogačar. Njegovi pomočniki so imeli pod nadzorom prvih 160 kilometrov izjemno zahtevne 267,5-kilometrske preizkušnje s kar 5.475 višinskimi metri, nato je vajeti v svoje mogočne noge prevzel Pogačar.

Vsi tekmeci so vedeli, da bo prej ali slej napadel, malokdo pa je najbrž pričakoval, da bo šel v akcijo še prej kot v Zürichu, kjer je po dirki svoj 100-kilometrski beg označil za neumnost. Vseeno je, potem ko je kot zadnji svoje delo med pomočniki opravil Novak, Pogi privzdignil tempo že na vzponu na Mount Kigali. Sledil mu je le Španec Juan Ayuso, nato se jima je pridružil še Mehičan Isaac del Toro, ki je nato edini lahko sledil Pogačarjevemu tempu na naslednjem vzponu na Mur de Kigali.

Tadej Pogačar je kar 67 kilometrov kolesaril sam v ospredju. FOTO: Jean Bizimana/Reuters

Slovenski as je želel imeti čim dlje od sebi svojega mehiškega moštvenega kolega iz ekipe UAE, zato po vrnitvi na mestne kroge v Kigaliju na vzponih ni na vso moč pritiskal na pedala. Vendar je to moral storiti dobre štiri kroge pred koncem, saj so se zasledovalci začeli bližati. Tako je presegel tudi dolžino lanske samostojne vožnje na SP – v Zürichu je Pogačar sam v ospredju opravil z zadnjimi 51 km, tokrat s 67 km.

Vrnitev odpisanega Evenepoela

Med zasledovalci je bil tudi Remco Evenepoel, čeprav je pred tem dvakrat zamenjal kolo. Po drugi menjavi se je zdel že odpisan, vendar mu je komisar dirke dovolil, da se je s pomočjo zavetrja spremljevalnih avtomobilov vrnil v igro, čeprav je bil boj za zmago že v polnem teku.

Belgijec, ki je pred tednom dni v velikem slogu dobil vožnjo na čas, je bil najbolj vztrajen lovec za Pogačarjem. Opravil je levji delež dela v zasledovalni skupini, v kateri so bili še Ben Healy, Jai Hindley, Tom Pidcock in Mattias Skjelmose. Sprva je dobro poteze med zasledovalci pokrival Roglič (končal je na visokem 11. mestu), ki pa je dobrih 60 km pred ciljem popustil in ni mogel slediti omenjeni peterici.

Primož Roglič (v ozadju) je dobro pokrival poteze tekmecev, a mu je zmanjkalo moči za boj za vrh. FOTO: Jean Bizimana/Reuters

Ta se je kasneje zredčila na Evenepoela, Healyja in Skjelmoseja, a ta trojica Pogačarju ni mogla priti do živega. Branilec naslova je vseskozi držal prednost okoli minute in ji na vsakem od tlakovanih vzponov na Kimihururo dodal še nekaj sekund. Tako je v zaključna dva kroga Pogi šel s prednostjo 1:20.

Evenepoel se je naveličal družbe tekmecev, ki mu nista bila kaj prida v pomoč, tako da je napadel 21 km pred ciljem in se sam pognal za Pogačarjem. A Belgijec si je s tem le zagotovil srebro (bron je za Irsko osvojil Healy), zlato je bilo že oddano Pogačarju, ki je sprva še nekoliko povečal prednost, v zaključku zadnjega kroga pa lahko užival v sadovih svojega trdega dela ter si v še večjem slogu kot pred letom dni prikolesaril mavrično majico. Tako je kot prvi v zgodovini dve leti zapored dobil tako Tour de France kot SP in ta niz bi se lahko še nadaljeval, saj sta mu tudi trasi naslednjih dveh svetovnih prvenstev v Kanadi in Franciji pisani na kožo.

A ne gre prehitevati dogodkov, že prihodnjo nedeljo si bo v deželi galskih petelinov poskušal prikolesariti naslov evropskega prvaka, za tekmeca pa bo imel tudi Jonasa Vingegaarda.