Nad Niko ni niti Kos skrival navdušenja

Če bi šlo, denimo, za boks, bi zapisali, da je ring prost, tako pa je odprta skakalnica. V Lillehammerju je namreč že vse nared za uvodno prireditev svetovnega pokala v smučarskih skokih 2024/25 – današnjo preizkušnjo mešanih ekip, za katero bodo zeleno luč prižgali ob 16.15. Jutri in v nedeljo bosta še po dve posamični tekmi v obeh konkurencah (obakrat z začetkom ob 12.30 in 16.00). Slovenijo bo na Norveškem zastopalo enajst skakalcev in skakalk.

Med dekleti bodo bolj ali manj vse oči uprte v Niko Prevc, ki je v prejšnji zimi kot druga Slovenka po Niki Vodan (2020/21 – takrat še z dekliškim priimkom Križnar) osvojila veliki kristalni globus med skakalkami. Ne skriva želje, da bi ga rada ubranila, vendar se z lovom nanj noče obremenjevati. Sama pri sebi si tudi ne postavlja previsokih ciljev, ker noče, da bi jo – kot se je sama izrazila – kam udarilo. »A brez skrbi, moji cilji še zdaleč niso nizki,« je resno pripomnila 19-letna skakalka iz Dolenje vasi pri Železnikih in dodala, da bo naredila vse za ponovitev skupne zmage v svetovnem pokalu.

Ob tem se spogleduje tudi s kolajno na svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju, ki ga bo med 26. februarjem in 9. marcem prihodnje leto gostil Trondheim. »Velike 'snežinke' še nimam in upam, da se mi bo v tej sezoni nasmehnila priložnost zanjo,« si je pred odhodom na sever Evrope zaželela Prevčeva, ki ima z mladinskih SP kar sedem odličij. Med posameznicami je bila zlata v Zakopanah 2022 in leto pozneje srebrna v Whistlerju.

Glede na to, kako vrhunsko je skakala na zaključnih pripravah v Planici, ji bo težko katera od tekmic prekrižala načrte. Na treningih na Bloudkovi velikanki je – kot je zaupal tudi Lovro Kos, ki ni skrival navdušenja nad Nikino sijajno formo – z istega zaletnega mesta preskakovala celo člane naše reprezentance A z izjemo Anžeta Laniška.

»Nika se mora zdaj le še umiriti in ponoviti svoje nastope s treningov. To bo povsem dovolj, ne sme si želeti preveč,« je branilki velikega kristalnega globusa tudi posredno položil na srce glavni trener naše ženske vrste Jurij Tepeš, ki ima svoja pričakovanja tudi od preostalih varovank v Lillehammerju. Ob Prevčevi, Vodanovi in slovenski rekorderki Emi Klinec bo na prizorišču nepozabnih OI iz leta 1994 bedel še nad Katro Komar ter nad mladinsko olimpijsko zmagovalko Tajo Bodlaj in mladinsko svetovno prvakinjo Tino Erzar.

Hrgota ohranja visoke cilje

V moški konkurenci bodo ob Lanišku, ki je na treningih v Planici kot po tekočem traku nizal dolge skoke, naše barve v Lillehamerju branili še Kos, Žak Mogel, Domen Prevc in Timi Zajc. S tem, kar so fantje prikazali na sklepnih pripravah, je glavni trener Robert Hrgota zadovoljen.

»Moram reči, da ima Anže zelo visoko raven skakanja, in tudi Timi je že vse od poletja stanoviten. Veseli me, da so se jima z Žakom, Domnom in Lovrom približali tudi preostali trije naši potniki v Lillehammer. Imamo kakovostno ekipo,« je ocenil slovenski selektor, ki ohranja visoke cilje.

S svojimi varovanci bo na sleherni preizkušnji meril čim višje in že za uvod bi imel rad tekmovalca pri vrhu, saj se še kako dobro zaveda, kako pomemben je začetek. To je lani na najlepši način pokazal Stefan Kraft, ki je takoj skočil na zmagoviti val, na katerem je potem jadral vse do velikega kristalnega globusa. Čeprav je za njim odlično poletje, v katerem je ob dveh zmagah v Courchevelu dosegel še tretje in peto mesto ter v seštevku velike nagrade FIS kljub odsotnosti na petih tekmah zaostal le za poljskim skupnim zmagovalcem Pawlom Waskom, je avstrijski šampion pred današnjim startom precej zadržan v napovedih.

»Potem ko mi je šlo poleti presenetljivo dobro od nog, pravzaprav najbolje doslej, se mi je po Hinzenbachu malo ustavilo in mi ni več steklo kot po maslu. A to še ne pomeni ničesar. Glede na to, da sem v preteklosti najbolje skakal v drugi polovici zime, je možno marsikaj,« je razmišljal Kraft, ki je v prejšnji sanjski sezoni osvojil pravzaprav vse, kar se je osvojiti dalo. Le v posebni razvrstitvi smučarskih poletov je moral za pičle tri točke priznati premoč rojaku Danielu Hubru, ki je – mimogrede – iz Norveške že odpotoval domov, potem ko si je poškodoval koleno.