Naši nogometaši pogumno tudi nad Švedsko in Švico

Trije meseci ločijo slovensko nogometno reprezentanco do ključnih tekem leta 2025, torej do začetka kvalifikacij za svetovno prvenstvo v Severni Ameriki. To je še daleč, bi rekel optimist, marsikaj je mogoče izboljšati. V resnici bo imel selektor Matjaž Kek do bitke s Švedsko na voljo tri treninge, bi odvrnil pesimist. Realist bi raje povzel videno v zadnjem času: Slovenija deluje dobro, njena igra ima rep in glavo. Marca je bila boljša od Slovaške, junija od Luksemburga (1:0) in prvič doslej od BiH (2:1), brez strahu lahko pričakuje zahtevno merjenje moči s Švedsko, Švico in Kosovom.

Tudi zadnje dejanje selekcije A je bilo spodobno: Slovenija je vnovič izgubila bitko na tribunah z Bosno, toda v petem poskusu jo je prvič premagala na igrišču. Vodilna reprezentanca kvalifikacijske skupine H za nastop na SP 2026 si je v Celju priigrala eno priložnost, toda Amar Dedić je zadel le prečko.

Ljubljančan Tarik Muharemović je resda zabil gol v zadnji minuti tekme – Jeseničan Arjan Malić je bil neviden –, toda regionalni derbi je bil že odločen, prejeti gol pa bo prišel kot naročen tudi Matjažu Keku, da fantom septembra v opozorilo zavrti nekaj odlomkov nezbrane igre ob prekinitvah.

Bistvo prve polovice letošnjega leta ni bilo nizanje zmag, četudi je Slovencem uspelo prav to. Še bolj pomembno je bilo videti, koliko moči in kolektivne želje jim je ostalo po fantastičnem, a energetsko zahtevnem nastopu na euru 2024. Kek je dobil pravi odgovor. Slovenija je marca strla primerljivo reprezentanco Slovaške in si priigrala ligo narodov B, junija je v prevetreni kadrovski podobi prav tako delovala inteligentno, odločno, opazno motivirano in navsezadnje rezultatsko uspešno (Luksemburg 1:0, BiH 2:1).

Oba selektorja celjske tekme – Matjaž Kek in Sergej Barbarez – sta imela na voljo manj igralcev kot običajno, oba sta improvizirala; Slovenija je pogrešala vse štiri napadalce z eura 2024, ob njih tudi Adama Gnezdo Čerina in Timija Maxa Elšnika. Slovenci so delovali bolje, bolj zrelo in bili bolj tekmovalni, oba njihova gola sta bila posledica bodisi organizirane igre bodisi organiziranega pritiska. Benjamin Verbič je zabil mojstrski gol, kakršnega lahko le on, Andres Vombergar je mojstrsko izvedel kazenski strel in se oddolžil za zapravljeno priložnost tik pred tem (še prej je zapravil eno Blaž Kramer). Druga junijska zmaga po prvi v Luksemburgu je imenitno izhodišče za strahovito pomemben september, ko bo Slovenija odprla boj za mundial 2026 v tekmah s Švedsko in Švico.

Slovenija je ohranila status resne in organizirane nogometne ekipe, ki je ne more podceniti niti zmagovalka lige narodov Portugalska, ni se ji treba bati niti Švedske, Švice in Kosova. V prihodnjih mesecih bo kljub temu zavel svež veter v njenem strokovnem štabu. Matjaž Kek številčno ni nadomestil odhoda Boštjana Cesarja v Maribor – »Cesi« je vmes spet postal prost –, po tekmi z BiH se je poslovil od štaba še video analitik Dejan Kopasić, ki je sprejel vabilo Luke Elsnerja za odhod v Krakow na Poljskem. Jasno je torej, da bodo pri naslednji akciji reprezentance na Brdu sodelovala nova imena, morda bo Matjaž Kek angažiral na položaj analitika sina Matjaža, ki je sodeloval s strokovnim štabom že v nekaterih prejšnjih pomembnih akcijah.

Zmagoviti konec sezone prinaša tudi trimesečno upanje in optimistično pričakovanje kvalifikacij za SP v ZDA, Mehiki in Kanadi, kar je lahko le pozitivno. Na odmor so šli zmagovito tudi močni Švedska, Švica in Kosovo, že danes je torej jasno, da se obeta navijačem resnično spektakularen september.