Navdušeni mladenič Weston je bil pobudnik kultne regate

Kar 356 jadrnic iz 25 držav, največ v vsej razburljivi zgodovini te regate doslej, se je sredi avgusta zbralo na startu 46. Fastneta pred otokom Isle of Wight v kanalu Solent v južnem delu Anglije. Regata Fastnet, organizirana vsaki dve leti, slovi kot najbolj množična odprtomorska regata na svetu in je zaradi nepredvidljivega vremena na ruti do jugozahodnega rta Irske v izziv jadralcem že jubilejnih devetdeset let. O njeni neverjetni priljubljenosti govori tudi podatek, da se je letos kar 300 posadk prijavilo v prvih 24 minutah potem, ko je organizator, Royal Ocean Racing Club, januarja odprl možnost elektronske prijave.

Ne preseneča, da se je udeležujejo tudi največja jadralska imena, malce za trening pred večjimi regatami, vsaj malo pa tudi za čast in slavo. Letos smo na startu lahko videli roza jadrnico ženske posadke nedavno končanega Volvo Ocean Race Teama SCA, devet jadrnic 60-čeveljskega razreda IMOCA, ki se (tudi z novimi krilci – foili) že pripravljajo na novembrski Transat Jaques Vabre, ter na naslednjo solo non-stop preizkušnjo okoli sveta Vendée Globe, kar 22 jadrnic razreda class 40 (nekatere svoje posadke urijo za prihajajoče transate), zavidljive poglede pa sta kradla predvsem bodoča zmagovalca med eno- in večtrupci, ameriški stočeveljski supermaxi Comanche pod vodstvom nekdanjega Vorovega skiperja Kena Reada ter 131-čeveljski švicarski trimaran Spindrift2 (nekdanji Banque Populaire V). V športnih posadkah ni manjkalo udeležencev Volvo Ocean Raceov, America's Cupov in olimpijskih jadralcev, za večji del flote, ki jo sestavljajo rekreativni jadralci, pa regata Fastnet pomeni vrhunec vsakokratne sezone, za mnoge od njih pa tudi celotnih jadralskih karier.

Neurje vzelo 18 življenj

Regata Fastnet je v preteklosti jadralce velikokrat preizkušala z močnimi vetrovi in razburkanim morjem; letošnja je bila vremensko manj naporna, a zaradi občasnega brezvetrja taktično zahtevna. Brezvetrje in tok sta za nekaj dodatnega adrenalina poskrbela že takoj na startu, vetra je zmanjkalo tudi prvo noč. V nadaljevanju ni presegel moči slabih 30 vozlov, nekaj je bilo dežja, a to so povsem običajne in pričakovane razmere. Veliko hujše je bilo že nekajkrat v zgodovini, leta 1957 jih je od 41 sodelujočih jadrnic v cilj prijadralo le 12. Notorično zahtevno morje, v zgodnejših letih še slaba oprema in šibko jadralsko znanje so botrovali številnim nesrečam, tudi smrtnim. Kot najbolj tragičnega se spominjamo Fastneta iz leta 1979, ko je floto 303 jadrnic ujelo nenadno neurje in povzročilo smrt 18 ljudi (15 jadralcev in treh reševalcev, v reševalni akciji je sodelovali kar štiri tisoč ljudi, pet jadrnic je potonilo). V odgovor so organizatorji sprejeli strožja varnostna pravila glede konstrukcije in opreme jadrnic, kot del predstartnega protokola je zdaj treba zapluti mimo organizatorjevega plovila in pokazati dvignjeno viharno jadro in viharni flok, za nastop pa se je treba tudi kvalificirati.

V obdobju prvih Fastnetov je bilo seveda drugače. Zanimiva je zgodba o njegovem začetku, ki je bil, kot se to pogosto dogaja, plod osebnega navdušenja enega od ustanoviteljev. Leta 1924 se je na Bermudi na jadrnico Northern Light vkrcal mladi Anglež z imenom Weston Martyr. Prvi stik z jadranjem ga je tako očaral, da je takratni angleški jadralski reviji po prihodu domov poslal navdušen članek, v katerem ni mogel prehvaliti svoje izkušnje in jadranja, »without question the very finest sport a man can possibly engage in«*, kot naj bi dobesedno zapisal. Navdahnjeni z njegovim entuziazmom so se kmalu sestali trije možje, urednik omenjene jadralske revije, lastnik jadrnice Jolie Brise ter naš mladenič, z namenom, da nekoliko spromovirajo angleško oceansko jadranje. Zamislili so si ruto 615 milj dolge regate (za občutek – približna razdalja od Kopra do Dubrovnika in nazaj), ki naj bi se začela pri otoku Isle of Wight, se nadaljevala skozi Rokavski preliv in se usmerila proti jugozahodnemu rtu Irske, objadrala slavni svetilnik Fastnet Rock ter se končala v Plymouthu. Petnajstega avgusta 1925 se je na startu prvega Fastneta zbralo sedem jadrnic, večinoma starih potovalnih bark, in tudi takrat so večje lepo napredovale in se varno vrnile, medtem ko je manjše in počasnejše ujelo slabo vreme z veliko vetra in vala. Dve sta odstopili, zadnja pa se je vrnila, ko so merilci časa že zdavnaj odšli domov. Dve jadrnici sta še posebno izstopali; 56-čeveljska Jolie Brise in trideset let stara Gull. Po napetem dvoboju je slavila Jolie Brise in prvo regato Fastnet sklenila v šestih dneh, 14 urah in 45 minutah. Fastnetov pokal ji je pripadel še dvakrat, morda bolj zanimivo pa je, da še vedno pluje in da je na Fastnetu kot atrakcija nastopila pred dvema letoma – in ga tudi uspešno končala.

Sodelovanje na eni od kultnih regat je za marsikoga osebni ali ekipni dosežek, še toliko večji, če mu lahko pripišemo dober rezultat. Predzadnjega Fastneta pred dvema letoma se je udeležila tudi slovenska Esimit Europa 2 Igorja Simčiča, na jadrnici razreda class 40 Vaquita pa kot jadralec tudi naš meteorolog Jure Jerman, ki ima za seboj že vrsto izkušenj odprtomorskega jadranja, tako lastnih kot prek jadralcev, za katere dela rutinge, tudi na najbolj zvenečih regatah, kot so razni transati in Volvo Ocean Race. Letošnjega Fastneta sem se kot ene najlepših regat v svoji jadralski karieri, prav tako na jadrnici razreda class 40, v sicer avstrijsko-nemški posadki, udeležila tudi spodaj podpisana. Za pot smo potrebovali dve uri manj kot štiri dni.

*»Brez dvoma najodličnejši šport, ki se ga človek sploh lahko oprime.«