Maribor, ukradi Riero

»Razlika med obema kluboma je ogromna,« je potolčenim Mariborčanom po 121. štajerskem derbiju natočil čistega vina trener Celjanov Albert Riera. Španec je le zasolil rane vijoličnim in jim povedal, kar vsi že vedo, a je z najbolj preprostimi besedami opisal trenutno razmerje sil na slovenski nogometni fronti. Na njej po desetih tekmah v niti najbolj prirejenem scenariju ni poglavja o tem, kako in kdo lahko ustavi Celjane.

Prepričljivo vodilni 1. SNL gredo v evropsko jesen in prvo tekmo v konferenčni ligi, četrtkovo domačo proti atenskemu AEK, samozavestni kot evropski prvaki. Kot si je pred derbijem želel trener Albert Riera. O premoči in odličnih predstavah nepremagljivih Celjanov govorijo številke: prvi strelec in z dvema goloma tudi prvi mož štajerskega derbija Franko Kovačević je že pri desetih golih, v povprečju dosega 1,25 gola na tekmo, Celjani so jih zabili že 33, oziroma 3,3 gola na tekmo, posest žoge presega 60 odstotkov, tudi prejeli so najmanj golov – devet ...

»Če želite kaj doseči, morate tvegati. Tako je v življenju in tako je tudi v nogometu,« je »genij« z Majorke, ki je Mariborčane premagal že desetič v 13 tekmah, jasno sporočil vsem tekmecem, kako se »streže stvari«. Sporočilo je še najbolj jasno prav za potolčene Mariborčane, ki se soočajo z največjo krizo v tem desetletju. Čeprav, in kot je poudaril dežurni gasilec na trenerskem stolčku Radovan Karanović, Maribor ni bil brez možnosti za rezultatsko bolj napet derbi.

»Taktično smo bili pripravljeni, v težavah smo bili, ko smo imeli žogo v nogah,« je priznal Karanović. Res je, taktika ni bila slaba, a učinkovita in varna igra z žogo je najzahtevnejši del nogometne igre, ki je v slovenskem »obrambnem mehurčku« domala tabu tema.

Mariborski poraz z 0:3 je tudi odraz nereda na igrišču in v slačilnici, v kateri ni prav veliko mariborskega duha in še manj avtoritete, ki bi lahko večino tujcev spremenil v srčne bojevnike z vijolično krvjo.

Vijolične čaka četrta reforma

Medtem ko Celjane čaka najprijetnejše tekmovalno obdobje, sproščeno igranje na treh frontah, Mariborčane in njihovega prvega moža Adžuna Iličalija čaka že četrta »reforma«. Prva po odstrelu Anteja Šimundže se ni izšla z debitantom Boštjanom Cesarjem, druga z neizkušenim Tugberkom Tanrivermišem je vzela še nekaj mesecev, tretja, najkrajša in po malem kar fantomska z Radomirjem Đalovićem (morda je Črnogorec kljub strahopetnemu pobegu videl, česar drugi ne vidijo) pa je razkrila vso selekcijsko zablodo.

»Marsikdo bi se na igrišču moral obnašati bolj profesionalno,« je Karanović med raznolikimi težavami izpostavil morda najbolj bolečo. Za novega »rešitelja« je to domala nerešljiva naloga brez korenitega selektivnega obrata. Ilidžali se bo moral vprašati, zakaj vsi ti številni tujci kljub nespornima tehničnim znanjem in fizično močjo igrajo v Sloveniji?

Za Iličalija bi bila najdražja, hkrati najcenejša in najbolj učinkovita rešitev kraja Alberta Riere.