Žuti, žuti, žuti!« se je celo sam Marko Virag, župan Občine Beltinci, na stojišču ob garderobah pridružil navijanju domačih, ki so v izdihljajih derbija tekmovanja v 2. SNL z Nafto pritisnili na nasprotnikova vrata. Da bi vsaj točka ostala doma, so vneto upali.
Virag je bil v mladih letih po svojih besedah dober nogometaš, a menda tudi predvsem pretkan krotilec okroglega usnja, zato ni najbolje sprejel odločitve sodnika Dejana Balažiča, da še tretjič za domače ni piskal najstrožje kazni (dvakrat je zadel Murat Bajraj, že 11 zadetkov v ligi ima na svojem kontu, od tega štiri enajstmetrovke).
Za rumene je strastno navijal beltinški župan.
Še pred poldnevom je bilo treba priti v beltinski športni park, da si dobil dober sedež.
Sodnika VAR pa v drugi ligi ni, čeprav je Nejcu Močniku v kazenskem prostoru branilec gostov strgal nogometni čevelj in ga sezul. Ostalo je pri rezultatu 2: 3 za Lendavčane. Tri tisoč ljudi je medtem na tekmi naštel delegat Janko Turk. V vasi Beltinci jih živi manj, okoli 2800.
Tesar ali nogometaš?
Ivan Mertuk, ena od legend rumenih, nosil je prav tako dres črno-bele Mure, vseeno ni bil razočaran. »Tekmo smo izgubili v prve pol ure. Naš štoper je Nafti poklonil dva gola,« je jasno ocenil upokojeni nogometaš, ki je v osemdesetih in devetdesetih veljal za prototip branilca, kot jih na nogometnih zelenicah gledamo danes.
Pri navedbi njegovega priimka ne moremo mimo tega, kdo je v Sloveniji najboljši tesar med nogometaši in najboljši nogometaš med tesarji. Ker odgovora na vprašanje, kaj bi bilo, če bi Mertuk leta 1976 sprejel ponudbo za igranje nogometa pri Olimpiji iz Ljubljane, ki je takrat nastopala v prvi jugoslovanski ligi, nikoli ne bomo izvedeli. Tistega leta je bil kot mladinec Mure vpoklican v mlado slovensko reprezentanco in se izkazal kot obrambni igralec ali v igri na položaju zadnjega igralca v zvezni vrsti. A oče Ivan je bil neomajen in je vztrajal, da najprej šola in poklic tesarja v domači delavnici, šele nato nogomet.
Amadej Maroša je tudi v izdihljajih srečanja gnal svoje moštvo v boj za vsako žogo.
Vzdušje je bilo prijetno in predvsem športno.
V nedeljo je tudi zaradi pogovora z njim na tekmi zadišalo po starih časih, ko je doma na tekme Beltinčanov s še eno legendo Štefanom Škaperjem na čelu v sezoni 1994/95, ko so osvojili rekordno visoko peto mesto, hodilo celo dvakrat več ljudi, kot je sama vas imela prebivalcev. Prav zastoji so se na cesti mimo Rakičana naredili, ko sta se denimo merila klub Potrošnik in Mura. Tudi v nedeljo so modrouniformiranci zaradi gneče morali usmerjali promet!
Vmes obiral konopljo
Amadej Maroša je na svet privekal prav 1994. leta, nedaleč stran v Melincih. V nedeljo je do 30. minute napadalec, ki je še danes v povsem nepojasnjenih okoliščinah to poletje iz Mure prestopil v klub iz Lendave, v statistiko vpisal zadetek (9. letos) in asistenco. Do konca polčasa pa še drugo asistenco. Pri golu je, ko se je uspešno izmaknil prepovedanemu položaju, mojstrsko ukanil domačega vratarja Stefana Moćića, ki je po nepotrebnem stekel daleč iz svojih vrat. Ni se veselil zadetka, saj so tudi Beltinci njegov klub.
Zdaj ko je v Lendavi, bi se lahko zgodilo, da bi na prekmurskih derbijih – torej na nogometnih tekmah med Muro, Beltinci in Nafto – gol zabil za vsako moštvo. In proti vsakemu. V dresu Mure je žogo v mrežo spravil tako Nafti in Beltincem, pravijo zaprašeni arhivi. V opravi Beltincev ga je dal tudi proti Muri, in skoraj gotovo v kakšni nižji selekciji Lendavčanom. Ker se v pokalu NZS naslednje kolo sreča z bivšimi iz prekmurske prestolnice, bodo tudi oni njegova žrtev?
Če je na predvečer dneva mrtvih na odru ob beltinskem gradu nedaleč od stadiona svoj ples odplesala hrvaška diva Severina, nič manj vrhunsko po mnenju publike ni odigral Maroša. Kaj je na to porekel Amadej?
Najstrastnejši navijači
»Začeli smo dobro, imeli smo priložnosti na začetku in zadeli. Potem smo po napaki prejeli gol iz enajstmetrovke. A smo se znova vrnili, še močnejši, in zabili za 3: 1. Prvi polčas smo odigrali odlično. Tudi drugega smo začeli dobro. Malce smo padli v sredini drugega polčasa. Ampak, v redu, ne moreš napadati celo tekmo. Potem je bila še druga enajstmetrovka. Tudi mi smo imeli vsaj tri priložnosti za še en zadetek. Kakor koli, tekmo smo speljali odlično. Samo vzdušje pa je bilo zares fenomenalno. Zahvaljujem se našim navijačem in tudi njihovim. Za takšne tekme živimo in igramo nogomet. Vse pohvale,« je v svojem stilu ostal skromen Amadej Maroša.
Ob šoli in treningu je bil zelo tesno povezan s kmetijo.
Ko bi moral kot mladinec junija 2013 presedlati v člansko kategorijo, se je tedanja Mura sesula. Sam je takrat krmaril med nogometom in ekološkim kmetovanjem. Ob šoli in treningu je bil zelo tesno povezan s kmetijo, ki jo je razvojno zastavil oče Aleš. Kmetija je rasla, zato se je vmes odločil, da si bo dohodek za preživetje med amaterskim igranjem nogometa služil na kmetiji, na kateri med drugim pridelujejo industrijsko konopljo. Potem ko je iz Mure prišel klic Anteja Šimundže za novo priložnost za igranje nogometa na najvišji ravni leta 2018, se temu ni bil pripravljen odpovedati. Naredil je korak več kot Mertuk.
V najbolj nogometni vasi v Sloveniji se drugo, kot se je zgodilo v nedeljo, ni moglo – bil je pravi praznik okroglega usnja.
Prav pa je, da besedo dobi tudi Janez Breznik, predsednik Nogometnega društva Beltinci. Ko smo ga vprašali o nedelji, je zvenel zadovoljno. »Vse je bilo tako, kot smo si želeli. Bil je pravi nogometni praznik, pa če se to sliši že tako obrabljeno,« je menil tudi nekdanji televizijski komentar nogometnih tekem. Zraven je bil že v zlatem obdobju Beltincev, zdaj se je odločil za nalogo, da pomaga v skupnosti, ko se vnovič piše nogometna zgodba tej v vasi.
»Ponosen sem na to, kaj nam je uspelo. To je bilo dobro sporočilo in predvsem reklama za ves slovenski nogomet. Ni bilo niti enega incidenta, navijači obeh klubov so na stadionu ostali pozno v popoldne,« je podčrtal Breznik.
V klubu so brez težav obvladali drenjanje ob točilnih pultih, dišalo je po hrani. Kako pa da ne. Ker je Balažič začetek tekme zapiskal že ob 13. uri, koline, ta tradicionalna prekmurska jed ob teh praznikih, v nedeljo do tekme namreč marsikomu še niso pristale na krožniku.
Ampak, v redu, ne moreš napadati celo tekmo.
