Nogometaši Olimpije preživeli zahteven večer: Aleluja, Diogo Pinto, kaj pa Jorge Simão?

Olimpija je v prvi tekmi 2. kroga kvalifikacij za konferenčno ligo v 51. minuti dosegla dno, padla je v črno luknjo, iz katere ni bilo videti rešitve. Približno 4000 navijačev je s stoječimi ovacijami nagradilo čudovit gol Rafinhe, po katerem je andorski prvak Inter d'Escaldes povišal vodstvo na 2:0. Prednost bi lahko bila še višja.

Toda potem se je zgodila Aleluja, kot blisk se je pojavil Diogo Pinto. V razmaku desetih minut je Portugalec zabil tri gole (55., 61., 65.), pri četrtem (80.) Ahmeta Muhamedbegovića dodal še asistenco za Olimpijino zmago s 4:2, v Stožicah je po zadnjem sodnikovem žvižgu prešerno odmevala Mala terasa.

Tudi torkovo (29. t. m.) povratno tekmo v Pirenejih bo vodil trener Jorge Simão, glavni krivec za pot v pogubo po 50 minutah. Žal ali k sreči, to vedo le klubski veljaki, navijači so dali odgovor v Stožicah.

Portugalec je bil znova izgubljen v prostoru in v nogometnih logikah, ko ni več vedel, kaj, kako in zakaj, je bil njegov odrešenik Pinto. Popravil je, kar je trener zamočil z izbiro začetnih enajst, taktično postavitvijo, ...

Diogo Pinto je bil Olimpijin odrešenik. FOTO: Leon Vidic

»To je del igre, sem le eden od igralcev. Trener je izbral začetno enajsterico, tudi odločitev o tem, da me pošlje v igro, je bila njegova,« strelec najhitrejšega trojčka golov v zgodovini Olimpije ni želel polemizirati o tem, zakaj je prvi polčas sedel na klopi za rezervne igralce in spremljal potapljanje zeleno-bele barke.

Mateo Aćimović gre po stopinjah slavnega očeta Milenka Aćimovića. FOTO: Leon Vidic

Simão je poskušal ugajati tako, da je od prve minute poslal v igro Matea Aćimovića, sina legendarnega Milenka Aćimovića. Za komaj 17-letnega fanta je bila to prevelika odgovornost in prezgodaj, kljub vsemu bo najprej treba »pojesti žgance« na domači ligaški fronti. Kot velja za vratarja Matevža Dajčarja, ki je ob pomoči Muhamedbegovića zakuhal prvi gol le na papirju popolnih avtsajderjev.

Razpad sistema po prvem Olimpijinem golu

Gostje s Pirenejev so, dokler so imeli moči, taktično in tehnično zlahka držali korak s favoriziranimi Ljubljančani, po prvem golu Ljubljančanov padli. Proti koncu so pošteno »dihali na škrge«.

»Prvi polčas smo igrali svojo igro, po prvem Olimpijinem golu pa smo razpadli,« je bil iskren gostujoči trener Felipe Ortiz, ki pa še ni vrgel puške v koruzo. »Olimpija ima večji proračun, ampak še upamo na preobrat,« je ostal optimist.

Navijači so vnovič močno podprli nogometaše Olimpije. FOTO: Leon Vidic

Tudi – ali predvsem – zaradi »srečkota« na Olimpijinem trenerskem stolčku. Kljub zmagi je pustil vtis, da ni vedel, kaj in kako. Ob odmoru se je iz slačilnice vrnil po dobri minuti. So igralci prevzeli vajeti v svoje roke?

»Težko je iti v slačilnico, ko zaostajaš. A povedal sem jim, da ne smemo izgubiti svojega načina. Ko smo zabili prvič, smo vedeli, da smo potrebovali gol za epsko vrnitev,« je pojasnil 48-letni Simão, vesel, ker je bil odziv s klopi tako sijajen. Igro sta krepko poživila še Marko Brest in Jurgen Çelhaka.

Nogometaši Olimpije so ušli zgodovinskemu polomu in so korak bliže 3. krogu kvalifikacij za konferenčno ligo. FOTO: Leon Vidic

»Rezervisti so nam dali energijo, našli so tisto, kar smo iskali. Zelo sem srečen, ker imamo v moštvu igralce, ki lahko pridejo v igro in dajo tisto, kar moštvo potrebuje,« je dodal Simão. Za prvih 90 minut slovensko-andorskega dvoboja prvakov se je odrekel trojici igralcev, Dimitarju Mitrovskemu, Joštu Urbančiču in Alexu Tammu. Prva sta bila rahlo poškodovana.

»Paziti moramo in dobro razmisliti o tem, kdo bo igral. Ritem je naporen, tekme se vrstijo na tri, štiri dni,« je bil po svoji nepozabni, epski zmagi, kot jo je opisal, evforičen Simão. Kako ne bi bil, dosegel je prvo evropsko zmago v karieri. Kar je veliko bolje kot zgodovinski poraz. Zmagam se ne gleda v zobe, mar ne?