Olimpija spregledala svoje priložnosti? Slovenski talenti odhajajo drugam

Olimpijina lepo slišana napoved o večji vlogi slovenskih fantov je zadnji dan nogometnega prestopnega roka prejela še eno zaušnico. Odhod enega od najzanimivejših igralcev Radomelj Andreja Pogačarja v Italijo in vrnitev Luke Vešnerja Tičića v 1. SNL k Celju sta le potrdila to, kar vedo že vsi, ki podrobno spremljajo naše prvenstvo in zeleno-bele. Olimpija ne zna, ne zmore ali nima sreče pri izbiri igralcev, ki bi pomenili dodano vrednost ali pa bi bili naložba za prihodnost.

Danijel Šturm, Martin Pečar, Jakoslav Stanković, Matic Ivanšek, Andrej Pogačar, Matej Malenšek, Nino Kukovec, Rok Štorman ..., to je le nekaj slovenskih nogometašev iz ljubljanskega bazena, ki bi lahko bili Olimpijini igralci z dodano vrednostjo in prodajni potenciali ali »naložba za prihodnost«. Pri Olimpiji ne velja poslovna krilatica, da tisti, ki ne tvega, tudi nima dobička.

»Ko potrkamo na vrata, vsi postavijo denarno nerazumne odškodnine. Imamo svoja pravila, zahteve in zmožnosti, ki jih ne smemo porušiti,« je že pred časom Olimpijino kadrovsko politiko zagovarjal direktor Igor Barišić. Toda Olimpija kot slon v trgovini s porcelanom sicer razumno politiko postavi na majave temelje z izbiro kakovostno spornih tujcev. Ali bi bil Kukovec slabša in dražja napadalna izbira od zdajšnjih napadalcev pri Olimpiji? Je bilo 700.000 evrov odškodnine za Dimitarja Mitrovskega boljša odločitev, kot da bi dve tretjini tega zneska namenili za dvojec Pečar, Stanković?

Pečar je bil na voljo za 300.000 €

Kaj pravijo pri Bravu in Radomljah, pri katerih so zeleno-beli trkali in s svojimi ponudbami poskušali prepričati vodilne može, da bi v Stožice usmerili svoje najzanimivejše fante?

»Vsak ima svojo vrednost, ampak mi smo morali upoštevati tudi naše interese. Pečar je bil na voljo za 300.000 evrov, Stanković za 250.000 evrov. Za Olimpijo je bilo to preveč, lahko bi se dogovorili in iskali še druge načine. Ivanšek je bil zastonj, ker mu je potekla pogodba,« je pojasnil zdaj že nekdanji športni direktor pri Bravu Dejan Močnik, ki je poudaril, da je šlo vselej za korektne pogovore in izključno za to, kako bi lahko oboji iztržili največ, kolikor se je dalo. Podobno je bilo tudi pri Radomljah.

»Za Pogačarja je Olimpija ponujala 150.000 evrov. Malo manj so Radomlje zaslužile le z njegovo posojo. Če se bodo pri Catanzaru odločili za odkup pogodbe, bo naš zaslužek bistveno večji. Obenem bi ga Olimpija izplačala šele prihodnje leto. Res pa je, da je tudi Pogačar v igralskem obdobju, ko želi narediti korak naprej. Skupaj z njim smo presodili, da je Italija boljša izbira,« je bil odkrit predsednik kluba Matjaž Marinšek, ki je odprl še drugo in za slovenski klubski nogomet usodnejšo temo.

»Klubi so preveč odvisni od prodaje igralcev. Radomlje 70 odstotkov proračuna krijejo s prodajo igralcev, to je občutno preveč in onemogoča razvoj igralcev. Zato številni odhajajo prehitro in še preden se izbrusijo. Naše plačilne zmožnosti pa so neprimerljive s Slovaki, kaj šele s Čehi ali Italijani, ki podrobno spremljajo našo ligo in takoj 'skočijo' na igralca, ki jim je zanimiv.«