Olimpijini milijoni puhtijo, lovorika je nujna

LJUBLJANA – Potem ko je predsednik nogometašev Olimpije Milan Mandarić napovedal skorajšnje slovo od kluba in Slovenije, so se namuznili predvsem privrženci Maribora, ki menijo, da bodo ob tej novici zmaji oslabljeni v boju za naslov prvaka v tej sezoni. Toda zmota ne bi mogla biti večja, saj v srbskem poslovnežu z ameriškim potnim listom gori močna želja po novi lovoriki in izpolnitvi obljube, da bo zeleno-bele zapustil, ko bodo ti na vrhu slovenskega nogometa in zgledno organizirani.

Dejstvo je, da v zadnjih treh sezonah pri Olimpiji plače ne zamujajo niti za dan, vse močnejši je tudi menedžment kluba. Mandarić Olimpijo upravlja prek svojih podjetij MM šport in FC Olimpija. Prvo je 74-odstotni lastnik drugega, ki je pri Nogometni zvezi Slovenije registrirano kot upravitelj kluba, medtem ko je ŠD Nogometni klub Olimpija lastnik 26 odstotkov podjetja FC Olimpija. Mandarić si je ne glede na slabo izkušnjo iz sodelovanja s prvoligašem Koprom v letih 2006 in 2007, ko je poslovno sodelovanje s tamkajšnjim županom Borisom Popovičem ostalo le pri praznih obljubah, zamislil, da mu bo v ekonomsko privlačnejšem glavnem mestu lažje uspelo s prepoznavno blagovno znamko Olimpija.

Njegov načrt je bil, da bo delovanje kluba financiral s prodajo igralcev v tujino in denarnimi nagradami Evropske nogometne zveze za nastope v evropskem tekmovanju, sam pa bi ob novih sponzorjih dodal še zadosten odstotek od dobička v drugih poslih v Sloveniji. Po prvi, šampionski sezoni je bilo vse skupaj videti sanjsko, ko je Andraža Šporarja švicarskemu Baslu prodal za 3,3 milijona evrov, Nigerijca Ezekiela Hentyja pa ruskemu Lokomotivu za kar pet milijonov. Toda kljub osvojeni lovoriki Mandariću ni uspelo pridobiti močnih sponzorjev, na evropski sceni so zmaji pogoreli že na začetku. Zaradi sodelovanja s srbskim menedžerjem Rankom Stojićem, ki je bil podpredsednik, direktor in športni direktor kluba, si je nakopal številne težave in dobil še več nasprotnikov. Kluba preprosto ni približal Ljubljančanom, ob tem pa pogreša tudi konkretnejšo podporo MO Ljubljana z županom Zoranom Jankovićem na čelu, vsaj ko gre za pridobitev zemljišča za vadbeni center, torej dom Olimpije.

Ženejo ga zmage na igrišču

Pomembno je tudi drugo dogajanje, kjer je Mandarić deležen stalnih medijskih napadov in obtožb koprskega župana in predsedniškega kandidata Popoviča. Tudi odvetnik Franci Matoz, ki je bil dolgo celo Mandarićev zaupnik in desna roka, se je naposled povsem priklonil Popoviču, s šefom Olimpije pa bije sodne bitke. Mandarić je ostal tako rekoč sam v projektu nogometna Olimpija, ki ga stane okrog 500.000 evrov na mesec. Zadnja donosna prodaja je bil januarski prestop Mihe Zajca v italijanskega drugoligaša Empoli za odškodnino 1,7 milijona evrov. Če upoštevamo, da je Mandarić upravljanje Olimpije prevzel od Izeta Rastoderja za štiri milijone evrov, potem pa v klub po lastnih besedah vložil še dodatne tri milijone, je jasno, da se zmrduje nad finančno bilanco in skromno poslovno perspektivo v Sloveniji. Toda puške še ni vrgel v koruzo, saj ga ženejo dobre predstave zeleno-belih na igrišču in vodilni položaj na lestvici.

»S prihodom trenerja Igorja Bišćana smo v moštvu dobili red, trdo delo in disciplino v klubu. Vse se je obrnilo v pozitivno smer. Pričakujemo, da bomo osvojili naslov prvaka. Dobro je, da imamo močno konkurenco v Mariboru, ki ga ne podcenjujemo, saj ima zelo močno, izkušeno ekipo. Borba bo trajala do konca sezone,« še vedno s tekmovalnim žarom pojasnjuje Mandarić, ki si nadvse želi vidnega rezultata tudi na evropski sceni, saj bi tako lahko izpolnil obljubo iz poletja 2015, da bo Olimpijo zapustil kot enega izmed najmočnejših klubov v regiji: »Od nikogar ne bom zahteval, da kupi dolgove Olimpije. Olimpijo bom prodal za čim več denarja, pač za toliko, kolikor bo takrat vredna. Vse bo transparentno. Do takrat si želim zgolj pozitivnega odnosa okolja. Moja misija še ni končana.«