Nekaj minut pred polnočjo na videz običajnega torkovega večera so nebo v severnem Londonu razsvetlile rakete, pred stadion Emirates se je zgrnilo več deset tisoč navijačev Arsenala, ki so naposled dočakali olajšanje. Po dolgih 22 letih od nepremagljivega moštva Arsena Wengerja so topničarji znova postali angleški prvaki, po zdrsu Manchester Cityja so si lahko dali duška. Ob peti uri zjutraj so z najbolj razigranimi navijači proslavljali tudi nogometaši, ki bodo v nedeljo na stadionu Crystal Palacea prejeli šampionski pokal.
»Zdaj se nam nihče več ne smeji! Dolgih 22 let je bilo, veliko razočaranj, a zdaj smo mi tisti, ki se smejimo. Močno se bo svetil ta naslov,« je prek družbenih omrežij sporočil talisman domačega moštva Bukayo Saka. Na poti do lovorike ni bil ključni mož zasedbe Mikela Artete, njegovo sezono so v veliki meri ustavile poškodbe, a tudi angleški reprezentant je prispeval delček v mozaik, ki je nastajal pol desetletja.
Kapetan Declan Rice je eden od ključnih mož Arsenala. FOTO: Hannah Mckay/Reuters
Ob slavju ni manjkal ognjemet. FOTO: Andrew Boyers/Reuters
Arteta je bil po treh zaporednih drugih mestih v angleški ligi pod velikim pritiskom, letos zdrs ni prišel v poštev. Dolgo je kazalo odlično, nato pa za nekaj dni tudi katastrofalno, po porazu na derbiju 19. aprila je bil moment na strani Manchester Cityja, Arsenal pa na poti k razočaranju, ki bi lahko zlomilo porazov vajeno navijaško bazo. A tokrat moštvo ni popustilo, zaščitni znak šampionskega moštva so prekinitve, po podaji iz kota je Kai Havertz minuli konec tedna zabil gol, ki je Londončane dva dni pozneje pripeljal čez ciljno črto.
»Moral sem biti tukaj, moral sem deliti ta trenutek z navijači. Tudi jaz se lahko prepustim veselju, dolgo smo čakali na ta naslov,« se je smejalo enemu od najvidnejših nogometašev v Arsenalovi zgodovini Ianu Wrightu. Nekdanji napadalec angleške reprezentance se je pomešal med množico navijačev, ki je odložila breme z ramen in po desetletjih posmeha stopila na vrh. »Pravijo nam, da smo specialisti za zapravljanje priložnosti (bottlers, op. a), zdaj pa mi držimo steklenico v roki,« je evforično razlagal Miles Lewis-Skelly, ki je skupaj s Sako, Eberechijem Ezejem, Declanom Riceom in soigralci ob peti uri zjutraj obiskal zadnje ostanke zabave, ki se je v Londonu vlekla vso noč.
Navijači so našli zanimive načine izkazovanja naklonjenosti Arsenalu. FOTO: Andrew Boyers/Reuters
Manjkalo ni niti piva in penine. FOTO: Andrew Boyers/Reuters
14 golov je v tej sezoni premier lige dosegel Arsenalov prvi strelec Victor Gyökeres.
Špalir v južnem Londonu
Topničarji so si ključno tekmo sezone ogledali v vadbenem centru uro iz Londona, kjer so začeli šampionsko slavje. Penine in piva tokrat ni manjkalo, ure za prihod domov ni imel nihče, a sezone še ni konec in veseljačenje bo hitro pozabljeno. V nedeljo bodo na stadionu Crystal Palacea doživeli špalir in dvignili pokal, nato se bo njihova pozornost preusmerila v Budimpešto, kjer bo čez dober teden dni zadnje dejanje evropske nogometne sezone.
V zadnjem kolu bo Arsenal gostoval pri mestnih tekmecih na Selhurst Parku v južnem Londonu. FOTO: Andrew Boyers/Reuters
Wengerjevo nepremagljivo moštvo bo ostalo najboljše v Arsenalovi zgodovini, Thierry Henry, Patrick Vieira, Sol Campbel, Denis Bergkamp in soigralci so zmagovali s čudovito igro, 38 tekem brez poraza je bilo češnja na torti sezone. A kljub mestoma neprepričljivi, tudi dolgočasni igri, ki je s tribun Emiratesa izvabila marsikateri žvižg, ima sodobna različica topničarjev možnost, da preseže slovite predhodnike. Če bi s stadiona Ferenca Puskasa prihodnjo soboto zvečer odšli kot zmagovalci, bi v klubsko vitrino prinesli dvojno krono in prvi pokal za zmagovalce lige prvakov v zgodovini. Wenger je leta 2006 na St. Denisu v Parizu prišel do zadnje stopnice, prek praga ni zmogel.
