Planica 2019: Deček in deklica

S takim velikim nasmehom je prišel, do ušes in še dlje, če bi šlo. S pogledom, ki točno ve, kaj hoče, in kljub svoji preprostosti je vzbudila spoštovanje vseh prisotnih. Otroci so strmeli vanju in čakali, kaj se bo zgodilo.

»Velika si,« je tiho rekla majhna deklica Petri. »Večja, kot sem si kdaj predstavljala.«

»Velik si, kolikor imaš veliko srce,« je Petra pristopila k deklici in jo pogladila po dolgih svetlih pramenih.

»Vseeno si velika. Moj oči tako pravi in on ima vedno prav,« je vztrajala deklica. Petra je dekličino vnemo sprejela kot kompliment in se nasmehnila Frenku: »Ha, ti boš moral pa še kar žgance jesti!« Otroci so planili v smeh in običajno dolgočasen šolski izlet je začel postajati zanimiv.

Frenk je otrokom predlagal ogled novih skakalnic, Petra je bila precej bolj navdušena nad tekaškimi progami.

»Mene samo zanima, ali jaz lahko tukaj skačem?« se je oglasil osemletnik. Frenk je bil v zadregi, pogledal je Petro, ki je le skomignila z rameni. »Znajdi se, kakor veš in znaš, tečemo lahko vsi,« si je mislila in ponosno pokazala na svoj par tekaških smuči.

»Otroci, če bi bil jaz vaših let in če bi imel pred očmi tako blizu toliko skakalnic in toliko tekaških prog, bi se zelo težko odločil, kaj bi raje počel v življenju. Takrat pa smo fantje raje skakali, in ker sem se hotel dokazati pred dekleti, sem pač izbral skoke. Punce pa v tistih časih še niso bile tako pogumne, zato je Petra morala izbrati tek na smučeh,« se je poskušal rešiti Frenk.

»Če bi Petra izbrala skoke, pa ne bi padla v tisti jarek?« je bila spet pogumna svetlolasa deklica.

Petra je bila navdušena nad dekličinim poznavanjem njene kariere: »Ti je to tudi oči povedal?«

»Ja, pa tudi to, da si pogumna in da si vseeno dobila medaljo,« je bila sama nase ponosna deklica.

Petra in Frenk sta se zastrmela v otroke. Bil je nenavadno lep občutek, da so ti otroci še vedno vedeli, kdo sta, da so njihovi starši zgodbe prenašali naprej, jih najbrž že neštetokrat pripeljali v Planico in gradili prihodnost slovenskega športa.

»Če boste postali tako navdušeni nad športom, kot sva midva, imate zelo dobre možnosti, da vas bodo starši in prijatelji prišli spodbujat prav sem, ko boste hoteli skočiti čim dlje ali teči čim hitreje,« je Frenk ponovno prišel na svoj račun.

»Ta dolina je pravo razkošje za tekmovalce in za obiskovalce,« se je strinjala Petra.

Otroci so začeli vpiti drug čez drugega: »Jaz bom skakal. Jaz tudi! Jaz bom najboljša v tekih! Jaz bom skakala in tekla!«

Deček pa je pocukal Frenka za rokav in tiho vprašal: »To pomeni, da lahko skačem tukaj?«

»Lahko,« mu je obljubil Frenk, »ampak najprej bova skupaj pojedla še nekaj žgancev, prav?«

Deček je tisto noč zagotovo sanjal, da leti, ker so bile tisti trenutek to njegove sanje, samo njegove.

Odlomek iz slikanice Poslednje sanje bloškega smučarja