Planica očarala kralja in maršala

Planica je imela v 80-letni zgodovini poleg športne vloge tudi druge. V letih pred drugo svetovno vojno predvsem narodnobuditeljsko, med vojno je v znak protesta zaradi nemške okupacije večinoma mirovala, po koncu vojne vihre pa je postala ne le sopomenka za skoke in predvsem polete, pač pa tudi največji slovenski športno-družabni dogodek ter blagovna znamka in nacionalni ponos.

Na častni tribuni so se pod Poncami in seveda tudi v Kranjski Gori ter Gozdu - Martuljku ali pa kar v kultni skakalni gostilni Žerjav v Ratečah sprejemale tudi pomembne politične odločitve, sklepala so se prijateljstva in dogovarjali veliki posli. Tako je bilo in tako je še danes.

Že davnega 4. februarja 1934, ko je potekala prva tekma, državno prvenstvo, so prišli ob Bloudkovo skakalnico predsednik JZSS (Jugoslovenski zimskosportski savez) ban dr. Drago Marušič, seveda slovenske gore list, ob katerem je bil rektor ljubljanske univerze, znameniti teolog in narodni buditelj ter eden najuglednejših slovenskih mislecev pred- in povojnega obdobja dr. Matej Slavič, ter tudi številni ministri, poslanci in generali.

Planico so pred vojno prav tako radi obiskovali člani kraljeve dinastije Karađorđević, še posebno kralj Peter II., ki je 1936. tudi podelil pokal za prvo mesto. Tistega leta si je tekmo ogledalo 20.000 gledalcev, ki so jih na prireditev vabili izzivalni plakati s skakalcem nad doskočiščem in rdečo številko 100 z vprašajem.

Po vojni so najprej pod Ponce prihajali lokalni in republiški veljaki, leta 1960 pa si je skoke ogledal Josip Broz - Tito, ki je rad obiskal Planico. Ko bi moral pripotovati zadnjič, leta 1979, se to ni zgodilo, zastopal ga je njegov odposlanec Stane Dolanc.

Naravna kulisa doline skakalnic je Broza očarala, tako kot vsakega obiskovalca. Srčne in pogumne skakalce je zelo spoštoval, drugače ne bi aprila 1961 Jožeta Šlibarja, ki je tega leta v Oberstdorfu dosegel svetovni rekord (141 metrov), povabil v Beograd in mu v spomin izročil zlate ure znamke Schaffhausen s posvetilom na hrbtni strani. Prestižno maršalovo darilo so dobili le redki jugoslovanski športniki, od slovenskih denimo še telovadec Miro Cerar in košarkar Ivo Daneu.

Princa poslali na Pokljuko

Približno dva tedna po Planici leta 1960, ko se je Tito prvič udeležil prireditve, je tja poslal tudi Sukarna, indonezijskega predsednika in enega od pobudnikov gibanja neuvrščenih. Najboljši slovenski skakalci so se Sukarnu in njegovemu spremstvu predstavili na 80-metrski skakalnici, na hitro pripravljeni z zadnjim snegom. Čez leto ali dve so tudi kamboškega princa Norodoma Sihanuka peljali na skoke – na 50-metrsko skakalnico na Pokljuki (nad Šport hotelom), kjer so se pripravljali naši skakalci, česar pa Titov protokol ni vedel.