Po napadu na sodnika Udrih ekspresno prvak

Samo Udrih je sezono 2013/14 začel v dresu Hopsov s Polzele, končal pa v dresu Interja. Pa ne milanskega, ampak tistega iz Bratislave, ki je postal državni prvak Slovaške. Starejši izmed bratov Udrih je odšel v slovaško prestolnico na povabilo nekdanjega soigralca iz madridskega Estudiantesa Martina Rančika. »Prvenstva je konec, občutki pa mešani,« pove Samo, ki smo ga ujeli med počitkom. Bilo je dva dni po zadnji tekmi finala. Inter je v končnici s 4:0 v zmagah odpravil Prievidzo. Zadnji dve tekmi sta se po odločitvi za zeleno mizo končali z izidom 20:0 v korist Udrihovega moštva.

Krvaveči sodnik

»Na tretji tekmi so nekaj trenutkov pred začetkom v zrak poletele role papirja. Ko so se razvile, je en kolut v glavo zadel sodnika, da je začel krvaveti. To se je zgodilo po himni, tekma bi se morala začeti,« Udrih za Slovenske novice opiše dramatični zaplet, ki je botroval hitremu koncu finala. Sodniki so se po napadu nemudoma umaknili v slačilnico, iz nje pa je po 50 minutah prišel glavni arbiter in odpiskal konec. »Ljudje so protestirali, a sem pričakoval, da bodo konkretnejši in bučnejši,« nadaljuje Udrih, ki je z igralci odšel s parketa. Slovaška košarkarska zveza je hitro reagirala – Prievidzo je kaznovala z dvema tekmama pred praznimi tribunami, plačati so morali še 2500 evrov. Zaradi tega se je klubsko vodstvo odločilo, da jih na zadnjo, četrto tekmo sploh ne bo. Udrihovi so potovali v 184 kilometrov oddaljeno mesto iz Bratislave. Pričakala jih je prazna dvorana, kjer so ob 18. uri stopili na parket, z njimi pa še sodniki. Ker tekmeca v predpisanem času ni bilo na spregled, so odpiskali konec. Udrih in soigralci so se preoblekli, ob izhodu pa so jih pričakali glasni domači navijači. »Obtožili so nas, da smo mi krivi za vse,« je Udrih opisal njihovo ogorčenje.

Na terapije

Sicer pa se Udrih o izkušnji na Slovaškem izraža v superlativih. »Prisrčno so me sprejeli, na voljo imam klubski avto in stanovanje. Moja naloga je, da mislim le na košarko,« opiše idealne razmere za delo. Z denarjem ni bilo težav, plača je prihajala ob dogovorjenem datumu. Pohvali tudi razmere za delo, ne pritožuje pa se nad kakovostjo slovaške lige. »Inter spada v rang Heliosa in Rogaške, morda bi se kosal celo z Union Olimpijo,« je pojasnil Udrih, ki se je razveselil tudi polnih dvoran. S svojimi igrami ni povsem zadovoljen. Ves čas ga je mučil desni gleženj, ki ga mora pozdraviti po vrnitvi v domovino. Spet ga čakajo terapije pri fizioterapevtu Sašu Vogrinu v Lenartu, poleti jo bo mahnil na morje, potem pa začel trenirati. »Rad bi še igral,« pravi 34-letni branilec, ki je sezono začel na Polzeli pri Hopsih, za katere bo danes stiskal pesti, saj njegovi nekdanji soigralci začenjajo polfinale v ligi Telemach: »Vesel sem, ker jim je uspelo. Še bolj sem vesel zaradi trenerja Jerneja Kobaleta, ki je prišel v klub na moj predlog. Dobro dela, pred njim je lepa kariera.«

Ko govorimo s Samom, ne moremo mimo brata Bena. »Konec junija bo spet doma, to pot bo ostal dlje v Sloveniji,« pove Samo, ki pravi, da je Beno tudi lani iskreno mislil, ko je napovedal igranje na Eurobasketu: »Včasih ima težave s komunikacijo, pa je delovalo, kot da ne želi igrati. Verjemite mi, da si še kako želi. Da bi se ga le Jure Zdovc spomnil.«