Poljski palček zmaguje na slovenski pogon

Šport je lahko zelo nepredvidljiv. Ne zmagujejo vedno tisti, ki imajo največ pod palcem. Sanje so dovoljene tudi majhnim palčkom. Eden takšnih je poljski nogometni klub Piast Gliwice, ki kraljuje s 24 točkami po desetih krogih na vrhu prvoligaške lestvice. Pri tem uspehu imata prste vmes tudi slovenska igralca  Saša Živec  in Uroš Korun. Štiriindvajsetletni Živec je na Poljskem že od lani, 27-letni Korun pa se mu je pridružil šele letos. 

Ni preveč razmišljal

»Nisem več star 20 let, ne pride vsak dan taka ponudba,« Uroš pove, da julija letos (bilo je po tekmi s Čukaričkim) ni omahoval. Poljaki so se obrnili na NK Domžale, kjer je bil zadnje sezone. Kluba sta dorekla podrobnosti prestopa, končna beseda je bila Uroševa, in po pogovoru z družino se je odločil, da gre na tuje. »Hvaležen sem Domžalčanom za vse prijetne trenutke,« Korun ni pozabil nekdanjega kluba, v katerem je opozoril nase. Kam gre, kaj ga čaka, mu je povedal prav Saša Živec, zato dilem ni bilo.

Na Poljskem so ga pričakali odprtih rok. Zaigrati bi moral že na prvi tekmi, toda ker dokumentacija ni bila urejena, je moral počakati na debi. A se je hitro ustalil v ekipi, kjer ga trener Ladislav Latal uporablja v obrambi, po potrebi pa še v vezi. »Smo specifična ekipa, ki goji bolj evropski nogomet, taka je tudi naša miselnost. Tekmeca se lotimo s presingom, postavimo se precej visoko. Preostale ekipe bolj čakajo na tekmečevo napako,« pravi Uroš, ki mu je trener dal vedeti, da mu povsem zaupa in nanj resno računa. Korun to vrača na zelenici, pred dobrim tednom je dosegel premierni zadetek (Gliwice so z 2:1 v gosteh ugnale Slask).

Navijači že slavijo

V klubu so vsi presenečeni nad tem, da jim gre tako dobro. Lani so za točko ostali brez končnice, zato so letos pravo odkritje sezone, v hrbet jim gledajo vsi velikani. »Evforije pri nas ni, morda se jo čuti med navijači, kjer že vsi razmišljajo o naslovu državnega prvaka,« Uroš nekaj atmosfere deli z nami, a ostaja trezno na realnih tleh. Pravi, da je poljska liga kakovostna, moštva so izenačena, izstopa pa Legia, ki je tudi edina, ki na gostovanja potuje z letalom. Uroševa ekipa se na najbolj oddaljene tekme odpelje z avtobusom (vozijo se tudi po osem ur), na pot pa gredo dva dni pred tekmo. Pred vsakim obračunom so tudi v karanteni. Med prvenstvom vadijo enkrat na dan, dvakrat le enkrat v tednu. Na hrbtu nosi številko 88 (njegov prijatelj Roki Štraus je imel 99), ki si jo je prvič nadel v NK Celje, kjer je navduševal pod taktirko trenerja Slaviše Stojanoviča (v sezoni 2008/09).

Finančno stabilni

»Mesto je prijetno, veliko je kot Ljubljana, precej gradijo. Z družino živimo v središču, pri nastanitvi pa nam je bil v veliko pomoč prav Saša,« pove Uroš, ki se pospešeno uči poljsko, da bo razumel vse okoli sebe. Hčerka je začela hoditi v vrtec, kjer se bo hitro naučila domačega jezika. Življenje na Poljskem ni drago, hrana in podobne zadeve so bistveno cenejše kot v Sloveniji, kava v središču mesta stane 1,20 evra, nekoliko dražja so oblačila, tu so cene primerljive s slovenskimi. Klub je finančno stabilen. Do zdaj ga je podpirala občina, dobri rezultati so zvabili eno od stavniških hiš, precej pa dobijo tudi od televizijskih pravic.