Še nikoli tako srečna

Oče, zaljubljenec v smučarski tek, je Tejo Gregorin na smuči postavil pri treh letih. Sledila so tri desetletja garanja in odrekanja, s stališča navadnega smrtnika, seveda, a ne s Tejinega, leta uspehov in porazov, dokler se ni vse združilo v skoraj sanjski nastop na zasledovalni tekmi na olimpijadi v Sočiju. Bronasto odličje, ne sicer najžlahtnejše, a morda najteže prigarano, in nasmeh na njenem obrazu, ki so ga vzneseni komentatorji opisali kot diamantnega.

Na tekmo z injekcijo

Teje Gregorin, ki bo junija dopolnila 34 let, še nikoli nismo videli tako srečne, na obrazu se ji še nikoli ni risalo tolikšno olajšanje. Bila je mirna, zadržana, umirjena, takšna, kot je pravzaprav vedno, a tokrat je bilo bolj kot kadar koli čutiti pravi čustveni vihar v njej. Premočan, da bi v noči po zgodovinski tekmi za slovenski biatlon lahko zaspala. Znova in znova se je v mislih vračala na progo, kjer je tekla in streljala z neko novo močjo in odločnostjo, za kateri niti vedela ni, da ju ima. Prav zaradi tega Teji, ki je za nameček v Sočiju naša edina biatlonka, namenjamo posebno pozornost med vsemi slovenskimi športnicami in športniki, ki so zablesteli v Rusiji.

Teso, kot jo kličejo sotekmovalci, ki je sicer že imela odličji s svetovnih prvenstev, posamično srebro iz Pjongčanga 2009. in srebro v mešani štafeti v Ruhpoldingu pred dvema letoma, smo na olimpijske igre pospremili s sicer skrbno prikritim, a vendarle močnim dvomom. Nismo ji zaupali, saj se ji je na tekmah v svetovnem pokalu, četudi več kot očitno spada med najboljše, skoraj vedno malce ponesrečilo. Ima kopico uvrstitev od četrtega do desetega mesta, toda med najboljšimi tremi je bila zgolj enkrat. Navadno so za njeno slabšo uvrstitev krivi zgrešeni zadnji streli. Vedno je torej odločala njena glava, ne pa morebitna slabša telesna pripravljenost. Biatlonu se namreč posveča več kot stoodstotno, pravi njen trener Uroš Velepec, ne popušča niti, ko jo vse boli. Tudi v Sočiju, denimo, je pred tekmo potrebovala protibolečinsko injekcijo.

Ko je vse mogoče

Ja, Teji, ki je večkrat povedala, da greši zaradi nezbranosti, tresočih se nog in strahu, smo sicer privoščili dober nastop v Sočiju, a zaupali ji v resnici nismo, ker si doslej pogosto ni zaupala niti sama. A nismo vedeli, da ima tokrat tega dovolj. Na treningih odlična, na tekmah, njena letošnja sezona doslej sploh ni bila kdo ve kako uspešna, veliko skromnejša, kot v resnici zmore. V prid ji je bilo dejstvo, da je bila pozornost javnosti pred Sočijem namenjena predvsem Jakovu Faku. Od Hrvatov sposojeni tekmovalec naj bi zdaj tudi Sloveniji prinesel prvo biatlonsko olimpijsko medaljo. Ta pričakovanja so škodila Jakovu, zaradi bolezni bržčas veliko bolj oslabelemu, kot si predstavljamo, a koristila Teji, ki smo jo pustili precej pri miru. Ko je bila na prvi tekmi 15., smo bili kar zadovoljni. V biatlonu, športu za ljudi z močnimi živci, tako tekmovalcev in trenerjev kot tudi gledalcev, je uvrstitev med petnajst najboljših zares dobra. Ko se je pognala v zasledovalno tekmo, smo upali, da bo končala okrog desetega mesta. Vrhunsko, ampak za Gregorinovo tokrat premalo. Ko je kakšni dve uri pred tem do kolajne prisprintala Vesna Fabjan, je bila vesela zanjo, hkrati pa je zase vedela, da je mogoče prav vse. »S tem prepričanjem sem se podala na start,« je rekla in tekla ter streljala kot nikoli prej. Dobro, zgrešila je en strel, dvanajstega od dvajsetih, če smo natančnejši, in čeprav je tudi tokrat pomislila, da se ji bo vrhunski rezultat znova izmuznil, sta se v njej zbudili nova moč in odločnost, zaradi katerih je nastop do konca izpeljala brez napak. Natančno na strelišču, na gromozansko veselje trenerja Tomaša Kosa, in na progi izjemno hitro, za kar gredo zasluge pretkanemu, seveda v pozitivnem smislu, Urošu Velepcu.

Trideset let predanosti vojakinje tekaškim smučem, od leta 2002 tudi z biatlonsko puško na rami, je dobilo smisel. V njenem rojstnem Ihanu, čeprav ne živi več tam, bo bučno. Tako kot vedno. Tam so ji tako ali tako zmeraj zaupali. Zdaj ji zaupamo še mi, in kar je najpomembnejše, zaupa si tudi sama. Po Sočiju bo čas, da se bo odločila, kaj bo sledilo. Ali bo vztrajala še naprej ali pa kariero na vrhuncu tudi končala, argumentov je veliko za oboje. Gregorinova jih bo, kot vedno, proučila kje v tišini, v iskrenem dialogu sama s seboj. In z veliko, trdemu garanju ustrezno težko olimpijsko kolajno v žepu. Bravo, Teja!