Slovenija je zimsko gradbeno neresna

Planici ni uspelo, zibelka smučarskih skokov se ni izvila iz plenic, da bi priredila svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju leta 2019. Prihodnje leto se bodo nordijci kosali v švedskem Falunu, leta 2017 na Finskem v Lahtiju, tudi za to SP je že kandidirala dolina pod Poncami, leta 2019 je na vrsti avstrijski Seefeld. Kongres Mednarodne smučarske zveze v Barceloni je zlobiral, kot je, in morsko polje že lahko razgrne svojo belo preprogo za skakalce in skakalke, nordijske kombinatorce ter tekače in tekačice. Upognjene glave so zaradi uspešnega tirolskega morskega polja zdaj še nemški Oberstdorf in Almati v Kazahstanu, planiški optimizem je bil na trhlih nogah. V prvem krogu tokratnega glasovanja je Oberstdorf prejel osem glasov, Seefeld šest in Planica tri. Azijski Almati je seveda odpadel. Glasovalni izid v drugem krogu je bil enak, posloviti se je morala Planica. V finalnem odločanju pa so tri planiške glasove dobili severni sosedje in zmago odnesli izpred bavarskega nosa. Oberstdorf ima lahko res nos kot Pinocchio, saj je kandidiral tretjič, SP pa je imel že dvakrat.

Janez Kocijančič, član predsedstva Mednarodne smučarske zveze, je navrgel, da je bilo obljub o podpori Planici več kot dejanskih glasov. »Odločitev nikakor ni spodbuda malim državam, naj kandidirajo. Za smučanje ni dobro, če bo prevladal občutek, da nimajo možnosti. Razumem logiko velikih trgov z veliko gledalci. A pojavlja se vprašanje, ali se bodo tovrstne prireditve vrtele le v velikih in močnih državah,« je navrgel Enzo Smrekar, predsednik Smučarske zveze Slovenije. Prireditelji nordijskih SP od mednarodne zveze dobijo, trženje in TV-pravice, skoraj devet milijonov evrov, prištejmo še cekine od vstopnic, torej škoda ni kolateralna. Planica je za prvo kandidaturo, za svetovno prvenstvo leta 2017, plačala 120.000 evrov kotizacijske pristojbine, za drugo 90.000 evrov, morebitna tretja bi iz mošnjička potegnila 60.000.

Ambasadorski šok

Niti ambasadorja Planice Franci Petek in Petra Majdič nista skrivala razočaranja. »Šokirana sem. Očitno je Tirolska s turizmom premagala šport. Manjkajo razlogi, naj nekdo reče, pri vas ni sponzorjev, ni medijskega prostora, ni snega. Manjka pojasnilo, zakaj ni šlo. Ni mi težko izgubiti, a težko je, če ne vem, zakaj in kaj moram spremeniti,« je razložila Majdičeva. »Dejstvo je, da smo za SP pripravljeni. In res je, da smo toliko dali smučarskemu športu, da smo prvenstvo pričakovali,« pa je pristavil Petek.

A vse ima še drugo ozadje, ki pa je slovenska krivda. Seveda se na sončni strani Alp niso izkazali, ko so odpovedali zimsko univerzijado, torej so neresni prireditelji. Letošnji finale svetovnega pokala v smučarskih skokih ni bil na (prenovljeni) velikanki bratov Gorišek, dela zamujajo, ampak na Bloudkovi velikanki. Nordijsko središče v Planici se še gradi. Seveda bi bilo lahko do leta 2019 vse zgrajeno kockico na kockico, ampak z dosedanjim zimskim gradbinstvom in megalomanskimi željami pri univerzijadi si je Slovenija naredila medvedjo uslugo. Resnejši tirolski Seefeld bo pobral nordijsko kremo, na drugi strani Alp pa se bodo morali, kljub propadu podjetja, ki naj bi gradbeno preurejalo v Planici, pošteno zamisliti. Organizacija velikih prireditev ni le jemanje in računanje prihodkov, temveč tudi obratno.