Slovenski odbojkarji Milano zapuščajo brez odličja, a so na pravi poti za Los Angeles 2028

Z belgijskim skalpom v žepu in ohrabrena z naglo vzpenjajočo se formo je slovenska reprezentanca samozavestno pripotovala v Milano, italijansko prestolnico mode, tri dni kasneje jo je zapustila z grenkim priokusom. Poraz s Finsko v boju za bron je nekoliko pokvaril podobo zelo uspešnega poletja, a pridobljenih lekcij, ki bodo dragocene v boju za vozovnico za Los Angeles 2028, ni izbrisal. »Finska je igrala kot mi pred 11 leti, ko smo si na vsak način želeli priti do zgodovinskega prvega odličja,« je kapetan Alen Pajenk pojasnil, zakaj Slovenija po treh zaporednih odličjih evropsko prvenstvo tokrat zapušča praznih rok.

Slovenija ostaja odbojkarska velesila in ohranja mesto med štirimi najboljšimi na stari celini. Pred začetkom evropskega prvenstva to ni bilo samoumevno, posebej ne po poškodbi Tončka Šterna, po kateri je Slovenija ostala z le enim zdravim korektorjem v kadru. Nik Mujanović je nosil težko breme, šele 21-letni dragulj evropske odbojke, ki bo v prihodnji sezoni prvič izkusil čar igranja v močnem italijanskem prvenstvu, je v polfinalu na trenutke sam ohranjal stik s Poljaki, na tekmi za tretje mesto pa ga je »zmanjkalo«.

»Opozarjali smo na igro finske reprezentance, ni bilo naključno, da so premagali Italijane. Ne delajo napak, igrajo lepo in stabilno odbojko, izjemni pa so pri sprejemu servisa. Njihov podajalec je bil nenehno ob mreži in potem je zelo težko igrati,« je selektor Fabio Soli pojasnil, zakaj so imeli Slovenci toliko preglavic na igrišču. V prvem nizu so Fincem dopustili, da zrastejo v samozavesti in še bolj pritisnejo na Slovence, z njihovo vero v uspeh je naraščalo tudi število tesnih točk, ki so po vrsti šle v finsko korist. A sreča spremlja hrabre, tokrat so jo tekmeci zaslužili, se zaveda Rok Možič: »Lepo bi bilo prvenstvo končati s kolajno, po četrtfinalu nato na naslednjih dveh tekmah nismo prikazali igre, ki bi jo morali in kakršne smo sposobni. Finska si je zaslužila to odličje, odigrali so zelo dober turnir, mi pa smo razočarani. A ne pozabimo, osvojili smo zgodovinsko kolajno v ligi narodov.«

Glavni cilji za Slovenijo še sledijo

Glavni cilji za Slovenijo še sledijo, jedro moštva bo tudi v sezoni 2027, ko bo ob ligi narodov na vrsti še svetovno prvenstvo, v vzponu. Uroš Planinšič je odigral prvo poletje kot številka 1 v organizaciji slovenske igre, dragocene minute je nabiral Grega Okroglič, glede Mujanovića in Možiča ni skrivnosti, sta del evropske elite, vsem pa manjka še nekaj odstotkov, da bi dosegli višave zlate generacije.

Sobotni večer z odbojkarsko predstavo za sladokusce je Sloveniji pokazal pot naprej. Francija in Poljska sta posebej v prvem in tretjem nizu finala odigrali izjemno partijo z bliskovito hitro odbojko, izvrstnim sprejemom in šahovskim dvobojem med Antoinejem Brizardom na eni ter Bartlomiejem Lemanskim na drugi strani mreže. Na prestolu zasluženo ostajajo Poljaki, po petkovem polfinalu pa je jasno, da Slovenijo še čaka nekaj dela. Z mladim ter motiviranim selektorjem in ravno takšnim moštvom ni razloga, da ne bi čez leto ali še bolje čez dve ob Pacifiku znova zmagovito odmevala Zdravljica.