Slovenski rokometni as Domen Makuc: Če nam s Slovenijo uspe le enkrat, bo dovolj

Redke so celo pravljice s tako srečnim koncem, kot ga je uprizoril Domen Makuc v dresu Barcelone. Slovenski rokometni as je bil v nedeljo na svoji zadnji tekmi za blaugrano junak zmage proti Berlinu v finalu sklepnega turnirja EHF lige prvakov v Kölnu. Postal je prvi Slovenec z nazivom najkoristnejšega igralca (MVP) na F4. Pred 20.000 gledalci mu je v objem prvi skočil reprezentančni kapetan Blaž Janc. Makuc se zdaj seli iz Katalonije na nemški sever, preoblekel se bo v zebro, saj bo julija okrepil veliki Kiel. Še pred tem pa z bodočo ženo Tijo Ocvirk, nekdanjo celjsko atletinjo, pričakujeta prvorojenko. Res, kot v pravljici za princa iz Rodika, ki bo januarja na SP lovil izmuzljivo kolajno s Slovenijo.

Zaročenka vas pogosto spremlja na tekmah, sklepam, da je tokrat v pričakovanju naraščaja Tija izpustila F4?

»Ona je šla v Slovenijo že pred španskim kraljevim pokalom (7. junija je Barcelona v finalu premagala Bidasoo; op. p.) za vsak primer, če bi bil zgodnji porod, da bi imela svoje ob sebi. Je pa res, da so potem vsi šli v Köln in je na koncu ostala sama doma. No, z babi, pa saj je porodnišnica 300 metrov stran in se lahko gre peš.«

Kdaj je rok?

»Čez dva tedna, konec junija, ampak nikoli ne veš.«

Fantek, punčka, že imata ime?

»Punčka, ime izveste, ko pride na svet.«

Greva k rokometu. Četrtič ste postali evropski prvak z Barcelono, po letih 2020, 2021 in 2024. Ampak prej nikdar niste imeli niti približno tako osrednje vloge v ekipi. Zdaj pa ste na zadnji tekmi celo postali MVP. Kaj sploh reči o tem?

»Noro, sploh ne vem, kaj bi rekel. Sanjal sem o takšnem zaključku zgodbe. Vsak igralec se želi posloviti z lovoriko, na koncu še perfektna tekma. Popolno, vse popolno. Brez besed sem.«

Kaj se je dogajalo za tem, ko ste dvignili pokal?

»Takoj po tekmi smo imeli let v Barcelono. Ni se nam mudilo domov in nam je prišlo kar prav, da je let zamujal in smo se lahko dlje veselili. Pristali smo ob treh zjutraj, bili smo utrujeni in smo šli spat. V ponedeljek smo se tako kot vsako leto igralci dobili na plaži, se podružili, poveselili, pokomentirali. Potem smo imeli uradno klubsko večerjo v restavraciji El Xalet de Montjuïc na hribu nad Barcelono. Z vsemi, ki morajo biti tam, vsa uprava in klubska elita je bila, vključno s predsednikom FC Barcelona (Joanom Laporto; op. p.).«

Velikega slavja z navijači ni bilo, sezono so sklenili s klubsko večerjo na Montjuicu. FOTO: Thilo Schmuelgen/Reuters

Kdo vse je bil od vaših v Kölnu?

»Oče (Simon, nekdanji rokometaš), mama, brat (Andraž, reprezentant), prijatelj Klej ter tast in tašča.«

Kaj bosta s Tijo delala do poroda. Bosta v Celju ves čas?

»Tukaj v bližini bova čakala najlepšo trofejo do zdaj. Potem bo spet razlog za proslavo. Pestro poletje. Pestro in kratko v vseh pogledih. Že 20. julija začnemo v Kielu. Dva dni prej imamo zdravniške preglede. Torej bom moral biti tam 17. julija, čez manj kot mesec dni. V Barceloni bodo začeli šele 10. avgusta, tako da sem prikrajšan za štiri tedne dopusta. Takšno je življenje profesionalnega športnika.«

V Barcelono ste prišli kot evropski mladinski prvak s Slovenijo in velik up pri 20 letih, ampak tam bili vedno v senci nekoga drugega. Za več kot leto dni vas je tudi z igrišč oddaljila huda poškodba. Se vam zdi, da ste se zdaj oddolžili klubu za vse nazaj? Podobno, kot je to uspelo Juretu Dolencu ...

»Res je malce podobna zgodba. Vsi vemo, kakšni igralci so v Barceloni. Nikdar niti nisem pričakoval, da bom v ospredju. Rokomet je ekipni šport, zmaguje ekipa. To se je pokazalo tudi v Kölnu. Čeprav je imel Berlin najboljšega igralca na svetu (Mathiasa Gidsla; op. p.), smo ga dobro ustavili. Kot celota smo v vseh teh letih pokazali, da smo najboljši takrat, ko igramo drug za drugega. Res je bil užitek igrati za Barcelono, nekaj posebnega, to je bila želja od mladih nog. Vsako leto sem imel večjo odgovornost. Vmes se je zgodila tista poškodba. Vedno sem govoril, da se vse zgodi z razlogom, ampak pride tudi dan, ko se vprašaš, zakaj ravno jaz, kaj mi je tega treba. Toda v tej zadnji sezoni je šlo vse kot po maslu in tisti čas je le še spomin. Ves trud je zdaj poplačan.«

S slovensko reprezentanco želi poseči po kolajni. FOTO: Antonio Bronic/Reuters

Naključje je hotelo, da bo Slovenija januarja SP začela prav v Kielu, kjer boste takrat že domačin. Če imamo Blaža in Domna evropska prvaka, v Borutu Mačkovšku in Blažu Blagotinšku najboljši obrambni par, pa rojenega strelca Aleksa Vlaha, vrhunske vratarje, zadaj bisera evropskega rokometa Aljuša Anžiča ..., se lahko zares nadejamo, da bo Slovenija posegla še po kakšni kolajni, mar ne?

»Vedno pravim, da je moja največja želja osvojiti kaj z reprezentanco. Tudi če bo samo enkrat, bo dovolj. Reprezentanca je poglavje zase, v enem mesecu moraš uživati maksimalno in biti maksimalen. Na zadnjem EP smo videli, da imamo dobro ekipo, da rastemo. Če ne bo poškodb, lahko premagamo vsakogar. Resnično verjamem, da bo ta generacija prišla do kolajne.«