Tina na švicarski, Peter po slovensko

Peter Prevc, Rok Marguč, Tina Maze in Jakov Fak sestavljajo kvartet asov, ki se bodo v Sočiju odkrito bojevali za kolajne na 22. olimpijskih igrah. Le eden od četverice pa bo naskakoval medaljo na slovenskem znanju – na domačih smučeh. Da postane podjetje opremljevalec katerega izmed zimskih športnikov, mora naprej postati del poola Smučarske zveze Slovenije, kamor prispeva nekaj cekinov na leto. Če vemo, da je proračun zveze skoraj 10 milijonov evrov, naj bi se tam od opremljevalcev na leto nabralo okoli 400.000 evrov. Ko je pogodba sklenjena, sledijo še individualni pogovori s panogami oziroma tekmovalci.

V stiku s konkurenco

Del naših skakalcev prisega na elanke, del na leta 1924 ustanovljeni avstrijski Fischer, nekateri pa na nemško znamko Fliege. Zakaj ne skačejo vsi na domačih smučeh, pojasni dober poznavalec in nekdanji tekmovalec Oto Giacomelli: »Vsaka pametna zveza naredi tako, da porazdeli tekmovalce in ima v ekipi več znamk. S tem zadržiš kontakt s konkurenco in vidiš, kaj in kako počno to drugi.«

Prvi adut Elana je v tem hipu Peter Prevc, ki leti in zmaguje na slovenskih smučeh, na katerih sta včasih blestela tudi Simon Ammann in Adam Malysz. »Skoki imajo v Elanu zelo dolgo tradicijo, saj je bil ne nazadnje tudi Rudi Finžgar – njegov ustanovitelj – strastni skakalec,« pravi Luka Grilc iz omenjenega podjetja. Terminsko so večinoma vse pogodbe vezane na olimpijski ciklus, vendar je lahko tudi drugače. Tisti najboljši, torej tudi Prevc, imajo določen fiksni del, večinoma pa so denarne premije povezane izključno z dobrimi rezultati. Največje so za olimpijske igre in svetovni rekord. Razlog je jasen, nadaljuje Grilc: »To so tisti rezultati, ki jih lahko tudi bolj izkoristimo za promocijo blagovne znamke. Elan namenja na leto približno tretjino marketinškega proračuna za tekmovalni šport in od tega je še vedno več sredstev namenjenih alpskemu delu.«

Po pomoč v Švico

Tina Maze prisega na švicarski Stöckli. Ne po naključju. Ko je leta 2006 želela prenehati smučati, je to opazil eden od profesorjev na pedagoški fakulteti, kjer je hotela nadaljevati študij, in nemudoma o tem obvestil Milana Jarca, mecena, športnega navdušenca in velikega podpornika ter prijatelja Tine in Andree Massija. Jarc je tudi pomagal, da so prek njegovega sorodnika v Švici prišli do Stöcklija. V nekaj sezonah je Črnjanka dokazala, da je vredna vsakega evra in najboljšega materiala. Jarc ekipi še danes stoji ob strani.

Avstrijsko in švicarsko

Biatlonec Jakov Fak teče na fischerju, s podjetjem pa biatlonci sila zgledno sodelujejo. To poudari tudi njihov tiskovni predstavnik Tomaž Šušteršič. Na voljo imajo najboljše materiale, pogodbo o sodelovanju pa so še podaljšali. Veseli so, ker Fischer pomaga tudi pri skrbi za mlade rodove.

Aktualni deskarski svetovni prvak Rok Marguč prisega na Švicarje, bolje rečeno – kar oni nanj. Ko je lani postal najboljši na svetu, so pogodbo nemudoma podaljšali. Prva je veljala do 2014., zdajšnja pa do 2018. V Sloveniji Rok nima pravega rekvizita, s katerim bi bil konkurenčen v svetovnem pokalu. »Pred desetimi leti smo tekmovali z deskami Goltes,« se v Margučevem taboru spominjajo začetkov.

Vražje drag Stenmark

Včasih so imeli v Elanu kar nekaj težav pri izplačilu premij za Ingemarja Stenmarka. Zavoljo vseh zmag, ki jih je serijsko zbiral, so se delavci nekajkrat uprli in tedanji direktor Dolfe Vojsk je imel nemalo težav, da je Švedu izplačal vrtoglave zneske (po nekaterih podatkih celo 700.000 tedanjih nemških mark).