Tudi najboljši nogometaši sveta niso imuni na vraževerja: srečni ščitniki, bazilika v nogavicah in otroški piškoti

Pred vrati je največja tekma klubske sezone, zadnjih 90, 120 ali več minut nogometne igre bo ponudilo kralja lige prvakov. V Budimpešti bodo v ospredju dosežki igralcev na zelenici, tudi največji mojstri pa v svoje znanje ne zaupajo v tolikšni meri, da bi se lahko povsem izognili vraževerju, običajem in navadam, ki prinašajo zmage in gole. V sodobnem vsakdanjiku nogometašev so redke stvari prepuščene naključju, pred leti so šli nekateri zvezdniki z vraževerjem zelo daleč. Kapetan Chelseaja John Terry je imel pred vsako tekmo kar 50 različnih običajev, Johana Cruyffa je najbolj spodbudil udarec v trebuh vratarja.

Danes pozno popoldne bo Ousmane Dembele eden glavnih adutov Luisa Enriqueja na zelenici, še pred dobrim letom dni se je zaradi nediscipliniranega življenja njegova kariera na vrhunski ravni zdela zaključena. Enrique je zvezdnika umaknil iz moštva in kaznoval, rojstvo otroka pa mu je prineslo rutino, s katero se je vrnil na vrh, osvojil zlato žogo in postal prvak lige prvakov.

Adrian Mutu je bil zelo vraževeren. FOTO: Reuters

Dembele ni edini, ki pred tekmo prisega na točno določeno rutino, Erling Haaland ima jasno začrtane vse obroke dneva: začne ga z dvema kozarcema surovega, nepasteriziranega mleka, nadaljuje z jajci na oko in toastom, sledijo prigrizki in zvečer po tekmi skoraj enokilski tomahawk zrezek za regeneracijo. Če mu okoliščine dopuščajo, se Haaland pred tekmo še vedno rad sprosti z obiskom kmetije, v družbi živali najde svoj mir in pravo stanje duha, s katerim postane neustavljiv za nasprotnikovo obrambo.

Bazilika in spodnjice

Pred leti so bili zvezdniki veliko bolj podvrženi vraževerju, posebej to velja za napadalce in vratarje. Romunski napadalec Adrian Mutu, ki je med drugim igral za Inter, Chelsea, Juventus in Fiorentino, je večino kariere igral z baziliko v nogavicah in navzven obrnjenimi spodnjicami, ki naj bi odbijale uroke. Prestrašile so ga romunske vedeževalke z napovedjo, da je njegova bivša partnerka nanj spustila urok. Metode Mutuja so kot kaže delovale, v skoraj 20 let dolgi karieri je na 439 tekmah dosegel 160 zadetkov.

Zanimivo navado je imel eden najboljših nogometašev vseh časov Johan Cruyff. Za srečo je pred vsako tekmo v trebuh boksnil vratarja Ajaxa Gerta Balsa, pred prvim sodniškim žvižgom je vedno pljunil žvečilni gumi na polovico nasprotnika, preden se je podal v lov za žogo. S prvim žvižgom je imel veliko težav tudi Kolo Toure, v obdobju pri Arsenalu je vedno želel na zelenico priteči zadnji. To ga je spravilo v težave leta 2009 na tekmi lige prvakov proti Romi, ko je med polčasom William Gallas ostal v slačilnici, da bi prejel nekaj dodatnih terapij zaradi bolečin, Toure pa ni želel v igro, dokler se Francoz ni vrnil. Arsenal je igral z dvema igralcema manj, ob vrnitvi je Toure za piko na i prejel še rumeni karton.

John Terry je 10 let igral z istimi ščitniki. FOTO: Phil Noble/Reuters

Dva piškota je pustil

Prvak med vraževerneži je bil kapetan in simbol Chelseaja John Terry. Imel naj bi kar 50 ritualov, ki jih je želel opraviti pred vsako tekmo. Vedno je parkiral na istem parkirnem mestu, v avtobusu je sedel na istem stolu, v avtu se je vrtela le glasba Usherja, kar 10 let je igral s svojimi srečnimi ščitniki, dokler niso pomotoma ostali v Barceloni po enem od gostovanj. Napadalec z najboljšim nosom za gol generacije Filippo Inzaghi je vedel, zakaj je bil v kazenskem prostoru vedno na pravem mestu. Pred vsako tekmo je nekdanji napadalec Milana, Juventusa in italijanske reprezentance pojedel škatlo otroških piškotov, vedno je v njej pustil le dva.

Zanimive navade so imeli tudi vratarji. Ko je branil za Liverpool, je Pepe Reina pred vsako domačo tekmo napolnil rezervoar avtomobila na isti bencinski črpalki, tudi če bencina sploh ni potreboval. Nekdanja št. 1 angleške reprezentance David James ni prišel iz slačilnice, če ni prej pljunil na steno stranišča, vratar moskovskega Spartaka Artjom Rebrov pa se je pred vsako tekmo pogovoril z vratnicama.

Tudi trenerji niso ubežali vraževerju, nekdanji trener Stuttgarta Armin Veh je želel, da njegovo moštvo čim več tekem igra v rdečih dresih, saj je verjel, da so tako bolj agresivni na igrišču. Včasih pa zadostuje že poljub za srečo. Na mundialu leta 1998 je francoski selektor Laurent Blanc po vsaki tekmi poljubil vratarja Fabiana Bartheza na obrito glavo in Francozi so se veselili naslova svetovnih prvakov. Morda bo danes pred tekmo na štadionu Ferenca Puskasa tako vraževeren tudi kdo od njihovih sodobnikov naslednikov iz vrst Paris Saint-Germaina ali Arsenala.