V malem estonskem vrtu Pero Mišica izpulil bron!

Peter Prevc ne pozna strahu niti milosti do konkurence! V preizkušnji za olimpijska odličja na večji, 125-metrski napravi v skakalnem središču v vasici Estosadok (tudi Esto-Sadok oziroma mali estonski vrt v prevodu) je namreč v finalni seriji, s četrtega mesta po prvi, izpred nosa tretjega, Nemca Severina Freunda, izpulil bronasto odličje. Tako je Pero Mišica srebrni kovini z manjše skakalnice dodal novo sijočo nagrado! Poljak Kamil Stoch in neuničljivi, 41-letni japonski veteran Noriaki Kasai sta bila v vetrovni loteriji za stopnjo kakovostnejša in sta si prigrabila zlato in bronasto odličje. Šestindvajsetletnik iz Zakopan je, po zlatu na srednji skakalnici, tretji človek v zgodovini olimpijad, ki je dobil obe posamični tekmi na istih olimpijskih igrah. To je uspelo še Fincu Mattiju Nykänenu, v Calgaryju leta 1988 je bil še tretjič zlat v ekipni tekmi, ter Simonu Ammannu, Švicar se je z zmagami okitil na igrah 2002 v Salt Lake Cityju in v Vancouvru pred štirimi leti. Kasai je tako ali tako podrl vse rekorde zaradi starosti, je najstarejši skakalec z olimpijskim odličjem, tudi najstarejši zmagovalec v svetovnem pokalu, ko je dobil polete v Kulmu. Mož iz Šimokave pa si je tudi, po srebrni ekipni medalji iz Lillehammerja 1994, zdaj v Sočiju priskočil prvo posamično olimpijsko žlahtno kovino.

Stoch je profesor

Vsi omenjeni so asi svojega (skakalnega) poklica, Peter Prevc pa je tokrat v svojem brezbrižnem slogu navrgel besede o skakalni rapsodiji v bronastem. »Prve kolajne sem bil sicer bolj vesel, tokrat sem namreč v obeh skokih naredil majhno napako. A kolajna je le kolajna, premagala pa sta me mojstra. Stoch je za nas trenutno profesor, napak tako rekoč ne dela, za Kasaija pa sem tudi predvideval, da bo dober. Izpustil je kar nekaj skokov za trening, tako da smo vedeli, da nekaj skriva. Ko smo prišli na skakalnico, je bilo nekaj živčnosti, ki pa sem jo preusmeril v skoka. V prvi seriji sem skočil prenežno, v drugi pa sem bil pozen na mizi. Toda imam visoko raven skokov, tako da se mi napaki nista toliko poznali,« je ocenil finiš, ko je po prvem skoku za Freundom zaostajal za debelih pet točk in sedem desetink. »Zaostanek je bil kar velik, drugega kot napasti mi ni preostalo. Vetrovne razmere so bile težke, smer vetra se je menjala, toda sam sem v nasprotju z nekaterimi favoriti, ki so kar dol padli, imel dobre razmere. Ozračje pred mojimi skoki je bilo mirno, čeprav govoriti o razmerah res ni moje delo.«

O vsem pa je imel še nekaj (skakalnih) filozofskih misli. »Zaostanek 3,9 točke za zlatom ni velik, toda to so olimpijske igre, na katerih se mora marsikaj uskladiti. Za zlato se meni ni, očitno še nisem pripravljen. Videti je res tako, da sem človek za velike tekme, a sam o tem sploh nočem preveč razmišljati. V skokih se stvari lahko hitro spremenijo. Meni se zdi, da je vse s formo prišlo samo od sebe, ne vem pa, ali enako mislita trenerja. Je pa dejstvo, da potrebujem skoke, da dobim prave občutke in pridem v formo,« je pripomnil srebrn in bronast že z lanskega svetovnega prvenstva v Italiji. O slavjih, ki ga bodo čakala ob vrnitvi v Slovenijo, pa je imel spet nekoliko filozofsko misel: »Trenutno ne vem, kaj vse me čaka, moram priti v realen svet, tukaj sem kar nekoliko izoliran.« Jernej Damjan je na velikanki v malem estonskem vrtu na koncu osvojil 17. mesto, 20. je bil Jurij Tepeš, poškodovanemu Robertu Kranjcu, skače z opornico na kolenu z natrganimi vezmi, pa se s 37. mestom ni uspelo prebiti v finalno serijo.

Prevc sam ne more vsega

Prevcu so včeraj v olimpijskem parku tudi uradno podelili bronasto kovino. »Vse te podelitve odličij so zelo posebne. Ob poslušanju himne, vseeno, čigava je, in ko gledaš svojo zastavo, olimpijski ogenj; to ni običajno. To so lepi trenutki in občutki. Zgodi se le na vsake štiri leta, to ni vsakdanje,« je priznal Pero Mišica, ki si je po podelitvi za vrat obesil še prej osvojeno srebro, in ob stiku odličij je kar zažvenketalo. Ker sta kolajni težki, ali boli vrat? »Občutki zaradi njiju bodo poskrbeli za lahkotnost telesa,« je šaljivo sklenil.

Drevi je na olimpijskih igrah na vrsti še ekipna preizkušnja. Slovenci so v letošnji zimi dobili že dve moštveni tekmi v svetovnem pokalu (Klingenthal, Zakopane), v Esto-Sadok so prišli kot eni od favoritov tudi za zlato, a zaradi Kranjčeve poškodbe in nihajoče forme Damjana in Tepeša je zdaj položaj malce drugačen. Drugi narodi, posebno Japonci, so na obeh preizkušnjah naredili boljši vtis, tudi Avstrijci, ki še nimajo posamičnega odličja, bodo drevi napadli z vsem orožjem. »Ekipi bi rad pomagal po najboljših močeh, to je moj cilj. Potrebujemo štiri močne stebre, bomo videli, ali sem lahko eden izmed njih,« je Kranjec napovedal stisk zob. »Ne izgubljamo optimizma. Menim, da nisem daleč od pravih občutkov,« meni Tepeš. Damjan pa ima mešane občutke: »V takšnem stanju, kot smo, nismo več med favoriti. Kranjec dela čudeže, toda ni stoodstoten, niti ne more biti. Prevc je in bo vlečni konj, toda sam vsega ne more storiti.«