Z Branetom Oblakom še danes premlevata smolo iz boja za mundial

LJUBLJANA – Ko starejšim ljubiteljem nogometa omenimo Jožeta Prelogarja, bodo tisti z boljšim spominom takoj omenili njegove bombe iz prostih strelov, ki jih je pošiljal v nasprotnikove mreže. In jasno, to je eden od tistih nogometašev, ki so igrali za oba največja slovenska kluba: Olimpijo in Maribor. S 57-letnim Litijanom smo v prijetnem klepetu obujali spomine na igralske čase in načeli tudi trenerske zgodbe, ki ga zaposlujejo danes. »Takrat, ko sem začenjal nogometno pot, je bil cilj vsakega mladega nogometaša, da nekoč igra za Olimpijo, pri tem pa ni bilo pomembno, ali si bil iz Trbovelj, Litije ali pa si igral v Ljubljani za Svobodo z Viča ali Slovana. Olimpija je bila naš največji klub, sam pa sem bi od nekdaj zelen pod kožo. Kot pionirček sem sanjal, da bom nekoč oblekel dres Olimpije. V Litiji smo bili jugoslovanski prvaki med pionirji, bili smo prvi iz Slovenije s tem naslovom. Od znanih igralcev je bil takrat z mano v ekipi tudi Darko Domadenik. Sredi 70. let so se uveljavili razvpiti znani portoroški sklepi, s katerimi so reorganizirali slovenski šport. Tako je zaživela tudi reprezentanca Zasavja, za katero sem igral že pri 16 letih. Kariera se je začela vzpenjati, z 18 leti sem iz Litije odšel k velenjskemu Rudarju, ki je takrat igral v drugi jugoslovanski ligi. Igral sem zelo dobro, bil sem tudi eden od najboljših strelec v ekipi. Opazili so me pri Olimpiji, ki jo je takrat vodil trener Vukašin Višnjevac. V Ljubljano so ob meni povabili še Janeza Hudarina. Z njim sva bila tako rekoč edina Slovenca v moštvu Rudarja,« je pot do začetkov v Olimpiji opisal Prelogar.

Iz Olimpije v Maribor in nazaj

V Ljubljani se je začela krčevita borba za mesto – pozor! – v ekipi, kaj šele za časovne drobtinice na igrišču. »Resnično smo se borili za mesto na rezervni klopi. Sam sem debitiral v Tetovu, tamkajšnji klub je bil novi prvoligaš. Predstavljajte si, kakšna konkurenca je bila, če so bili ob meni na klopi še Marko Elsner, Peter Ameršek, Jani Pate, Darko Domadenik in Janez Voljč. Če si dobil minute v igri, je bilo fantastično,« je priljubljeni Logi opisal strašansko konkurenco pri zeleno-belih, ki je bila takrat pojem v prvi jugoslovanski ligi. Ker ni dobil dosti priložnosti, je leta 1983 sprejel ponudbo Maribora, ki je igral v drugi jugoslovanski ligi. »Izpadali smo iz druge jugoslovanske lige v slovensko in se vračali. Čutile so se posledice afere Žoga (odkritje črnega fonda za plačilo igralcev, op.p), denarja ni bilo. Takrat sem že imel družino. V Mariboru sem se uveljavil, z Matjažem Kekom sva bila med najboljšimi strelci. V tistem obdobju sem dosegel rekord 34 golov v eni sezoni slovenske lige, na eni tekmi sem jih dosegel sedem. S Kekom sva se izmenjevala pri izvajanju prostih strelov z velike razdalje. Kdor je pač bil bolj razpoložen, je vzel žogo, in padali so goli.«

Trener vijoličnih je bil Vojislav Simeunović, za njim tudi Zorko Hlavač, imeli so mlado, domačo ekipo, igrali so tako rekoč za hrano, bili so redni gostje gostilne Pri treh ribnikih, dobivali so živilske bone in kakšen drobiž za zmago. Prelogar je z Mariborom osvojil dva naslova slovenskega prvaka, njegovi soigralci so bili ob Keku še Milan Žurman, Željko Fundak, Borut Jarc, Bojan Krempl, Branko Šarenac, Janko Irgolič … Denar so služili z igranjem malega nogometa. Osvojili so tudi znameniti turnir Kutija šibica v Zagrebu kot edina članska ekipa velikega nogometa pred 32 leti. V klubu so jim dovolili igrati mali nogomet, saj ni bilo denarja. V Avstriji so tako osvajali turnirje kot po tekočem traku, nagrada za zmagovalce je bila običajno od 20.000 in 30.000 šilingov, s čimer so si vsaj malo popravili družinski proračun.

Ker je dobro igral v vijoličnem dresu, je prišla ponudba iz Avstrije, zanj se je ogrel Sturm iz Gradca, ki ga je leta 1985 na vsak način hotel v svojih vrstah. Ta klub se je uvrstil celo v pokal Uefa (današnja evropska liga, op.p.). Toda takratni zakon športnikom ni dovoljeval odhoda v tujino pred 28. letom starosti. Žlahtni vezist s pravim topom v nogah je tako ostal v Mariboru, dosegel že omenjeno rekordno znamko golov, postal slovenski prvak in odšel nazaj v Olimpijo, kjer je nanj resno računal trener Nenad Gugolj. »Rekel sem si, spet sem doma. Pogrešal sem prijatelje in bližnje. Olimpija je sicer imela težave, saj je iz prve jugoslovanske lige nazadovala v slovensko, v načrtu pa je bila vrnitev med najboljše. Imeli so sponzorje, dobro ekipo, ki sva se ji priključila z Irgoličem. Takoj smo bili prvaki brez poraza, bil sem prvi strelec Olimpije. Ker smo bili uradno amaterji, smo osvojili tudi naslov jugoslovanskega prvaka med amaterji. Imeli smo strašno ekipo z bratoma Dinkom in Damirjem Vrabcem, Jedinkom Perico, Janijem Patetom, Stanetom Komočarjem, prihajali so mladi Gregor Židan, Primož Gliha, Džoni Novak. Pozneje se nam je pridružil trener Miloš Šoškić. V slovenski ligi smo imeli po 4000 do 5000 ljudi in tako ekspresno postali jugoslovanski drugoligaš. Jaz sem medtem sprejel ponudbo avstrijskega prvoligaša Austria Kärnten iz Celovca. Mislim, da sem prvi Slovenec, ki je igral v avstrijski prvi ligi. Tisto leto so bili Brane Oblak, Matjaž Kek in Peter Ameršek v Spittalu, ki je bil drugoligaš. Na avstrijskem Koroškem sem ostal pet let, to je bil pravi nogometni profesionalizem.« Vmes je za pol sezone skočil na posojo v Olimpijo, ki se je borila za uvrstitev v prvo jugoslovansko ligo s Šoškićem. Odšel je na pomoč, saj Austria ni imela možnosti da bi igrala v končnici za prvaka. »V Ljubljani je bila vrhunska in homogena ekipa, bili smo tako rekoč sami domači fantje, prava klapa. Na tekmah je bilo po 10.000 do 15.000 ljudi. Po uvrstitvi v prvo jugoslovansko ligo sem se vrnil v Avstrijo in tam igral do leta 1992.«

Opravičevanje sodnikov

Ko je leta 1998 v Ivančni Gorici končal igralsko kariero, se je takoj lotil trenerskega posla v tamkajšnjem Livarju in ga popeljal v drugo ligo. »Vedel sem, da bom postal trener, ker sem pač takšen tip človeka. Hočem biti vodja, znam biti agresiven, želim komandirati. Šest, sedem let sem potreboval, da sem pridobil Uefino pro licenco, to pač ni mačji kašelj,« pojasni Prelogar. Potem ko je bil na prelomu tisočletja pomočnik Braneta Oblaka v Olimpiji, sta začela skupaj delovati še v mlajših reprezentančnih selekcijah, leta 2004 pa je Oblak postal selektor članske izbrane vrste, Prelogar pa logično njegov pomočnik. Aktualna je bila menjava rodu, zato sta imela z Oblakom precej nehvaležno delo. Začela sta v kvalifikacijah za SP 2006. »Startali smo odlično, premagali Moldavijo doma, remizirali s Škoti v gosteh, potem pa v Celju premagali še Italijo z golom Boštjana Cesarja. Sledilo je gostovanje na Norveškem. Skandinavce je bilo vidno strah, mi pa se po drugi strani tudi nismo zavedali svoje kakovosti, nismo bili samozavestni. Izgubili smo s 3:0. Kmalu smo občutili medijski pritisk, sploh ko smo v nadaljevanju dvakrat remizirali z Belorusijo. Na celjski tekmi so celo sodili sodniki z druge celine (Khalil Ibrahim Al Ghamdi in njegovi pomočniki iz Savdske Arabije, op. p.). Pri izidu 1:1 v 87. minuti je glavni sodnik že dosodil kazenski strel, a si je premislil, ker je stranski sodnik pokazal na prepovedani položaj. Toda ofsajda ni bilo, bili smo oškodovani. Po tekmi so se nam sodniki celo opravičevali, jokali so. Spomnim se, da je neki gledalec enemu izmed njih zalučal ajvar v obraz, videti je bilo, kot da krvavi. Ker smo remizirali tudi v Belorusiji, je šlo samo še navzdol, na SP 2006 se nismo uvrstili, konec tistega leta pa je Oblaka nasledil Matjaž Kek. Braneta še danes črvičita tisti dve tekmi z Belorusijo, ko načneva debato o tem, se lahko pogovarjava tudi tri ure,« je grenko izkušnjo iz trenerske kariere opisal Prelogar.

Pozneje je delal v Radomljah in Adrii iz Mirna, leta 2009 pa je sledila nova, tokrat trenerska avantura v Avstriji. »Dobil sem vabilo iz svojega kluba Austrie iz Celovca, kjer sem naredil dober vtis kot igralec. Med devetimi kandidati za trenerja sem na predsednika in njegove sodelavce naredil najboljši vtis s svojo vizijo vodenja ekipe,« se je novega posla z veliko vnemo lotil Prelogar in ekspresno uveljavil številne mlade nogometaše iz domače akademije. Peterica med njimi je pozneje igrala za mlado reprezentanco Avstrije, zdaj so nosilci igre v avstrijskih prvoligaših. Toda mlado moštvo je bilo obsojeno na izpad, v drugi ligi bi načrtovali nov vzpon, toda... »V Celovcu so bili vselej finančni problemi, tudi zaradi različnih političnih igric. Dve leti prej je umrl znani politik Jörg Haider in tudi to je vplivalo na delovanje nogometnega kluba. Tako je junija 2010 klub bankrotiral,« je Prelogar sklenil svojo prvo trenersko etapo pri severnih sosedih. V Celovcu so po hitrem postopku ustanovili Austrio Klagenfurt z željo, da v prihodnosti zopet ustvarijo prvoligaša, začeli pa so v regionalni ligi. Prelogar se je vrnil na klop vijoličnih v sezoni 2013/14, zasedel tretje mesto, a so se zopet pojavile težave z denarjem. »V Celovcu imajo fantastičen stadion in drugo infrastrukturo, s klubom pa jim ne uspeva najbolje. Res škoda. Zdaj so spet aktualne pobude, da bi stvar prevzeli novi ljudje, ki bi klub pripeljali v prvo ligo. Z njimi sem v stikih, videli bomo, kaj se bo izcimilo iz vsega skupaj,« malce skeptičen ostaja Jože Prelogar po bogatih, prijetnih in grenkih izkušnjah iz avstrijskega nogometa. Toda vneme za delo mu vseeno ne manjka.